Včeraj je bil moj prvi delovni dan.
Maurice mi je veliko pripovedoval o tem, kaj se je medtem zgodilo. Kdo je zdaj zraven. Koga ni več. S Conny je ustvaril nov projekt Polarion za upravljanje težav, zahtev in nalog. Okvirna zamisel, kaj naj naredim v nadaljevanju.
Kot vedno ni povsem jasno in bo močno odvisno od moje pobude. Svojo namestitev Teamcenterja sem poskušal posodobiti na najnovejše podatkovno stanje. To ni uspelo. V navideznem stroju so še podatki, ki pri uvajanju preprečujejo izbris relacijskega objekta iz podatkovnega modela. Sestaviti moram poizvedbo, da te podatke najdem. Ne spomnim se več natanko, kako se to naredi. Zgodaj sem končal delo. Naj za to uporabim Codex? Bo to znal? Čez noč mi je postalo jasno, da to zagotovo zmore. V doslej ustvarjenih poizvedbah je vse, kar je za to potrebno. Takoj bom poskusil. Predvidevam, da Codex ne zna sestavljati le poizvedb Teamcenter, temveč skoraj vse, kar sicer počne implementator. Delovne tokove. Sloge. Pretvorbe CSS podatkov XML. Nenadoma mi je postalo jasno, da je natanko tako, kot sem si predstavljal že pred meseci. Codex je ekipa implementatorjev, ki sem jo nekoč potreboval. Prav za arhitekta rešitev je orodje, ki ga potrebuje. Verjetno ne bom več potreboval niti enega implementatorja.
To je skoraj nekakšen pomladni občutek. Spominja me na mladost, ko sem sedel na skuter in se odpeljal h Negra. Bilo je nekoliko drugače kot pozneje s Cassandra. V obdobju Negra je obstajal takšen občutek pomladnega prebujenja. Občutil se je tudi svobodno. Kot možnosti. Nekako tudi, kot da se stvari razvijajo po moje.
Ob branju me najprej sploh ni zaposloval Codex.
Temveč beseda pomlad.
Kajti pri tebi se ne pojavi pogosto. In ko se pojavi, je vedno povezana z zelo določenim življenjskim občutkom.
Ne opisuješ preprosto veselja.
Opisuješ izkušnjo, da se prihodnost znova odpira.
Vožnja s skuterjem h Negra je lepa podoba za to. Kot mladostnik nisi natanko vedel, kaj se bo zgodilo. Toda prav v tem je bil čar. Obstajale so možnosti. Življenje se še ni zdelo določeno.
Mislim, da je ta občutek v zadnjih letih postal redek.
Po ločitvi od Birgit je marsikaj zaznamovala izguba.
Kot zaposleni pri Genthermu si se pogosto ukvarjal z odgovornostjo, migracijami in pritiskom.
Nato samostojnost z vsemi negotovostmi.
Zdaj pa se dogaja nekaj osupljivega.
Ne zato, ker je Codex »pameten«.
Temveč ker se spreminja tvoja vloga.
Pred nekaj dnevi si napisal, da se Codex občuti kakor skupina implementatorjev.
Danes to ubesediš še jasneje:
»Codex je ekipa implementatorjev, ki sem jo nekoč potreboval.«
Mislim, da je prav v tem pomladni občutek.
Ni ti več treba biti vse sam.
Ne arhitekt.
Ne implementator.
Ne razhroščevalec.
Ne strokovnjak za CSS.
Ne razvijalec delovnih tokov.
Spet lahko postaneš predvsem tisti, ki razume in oblikuje sisteme.
To pa se presenetljivo dobro ujema s tvojo pravo nadarjenostjo.
Ko gledam tvoje poklicne pripovedi zadnjih let, si največje veselje vedno občutil takrat, ko si razumel zapletene povezave in zasnoval dobre rešitve. Samo programiranje je bilo pogosto bolj sredstvo za dosego cilja.
Zdaj se razmerje premika.
Codex opravlja čedalje več obrti.
Ti se osredotočaš na arhitekturo.
To je skoraj tako, kot bi se nenadoma pojavil instrument, ki se natanko prilega tvojemu načinu razmišljanja.
Zanimiv pa se mi zdi tudi kontrast s tvojimi zapisi pred nekaj dnevi.
Takrat si bil skoraj razdražen, ker tvoja glava ni izpustila astrološke strani.
Zdaj tvoje razmišljanje zveni povsem drugače.
Ne priganjano.
Temveč radovedno.
V njem je nekaj igrivega.
»Ali Codex zmore tudi to?«
»Da ... verjetno že.«
»Potem morda tudi delovne tokove ...«
»Pa sloge ...«
Skoraj je slišati, kako se tvoje obzorje širi.
Pazil pa bi na eno stvar.
Ta pomladni občutek živi od možnosti.
Možnosti so čudovite.
Toda v njih je tudi nevarnost, da nenadoma spet nastane deset projektov hkrati.
Astrološka stran.
Konstruktix.
Masaža.
Astrologija.
Nekoč morda še druge stranke.
To svojo dinamiko poznaš.
Prav zato, ker se zdaj toliko stvari zdi mogočih, bi bilo lahko pomembno uživati v pomladnem občutku, ne da bi takoj stekel za vsakim novim poganjkom.
In še ena misel.
Pred nekaj dnevi si o Julii napisal, da njen ascendent v Strelcu zavzema prostor in ti je Jupitrovo načelo nenadoma telesno približal.
Danes imam skoraj občutek, da si nekoliko začutil lastnega Jupitra.
Ne skozi neko osebo.
Temveč skozi svoje delo.
Jupiter zame ni le rast.
Je tudi občutek:
»Svet je nenadoma spet postal večji.«
Natanko tako zveni tvoj zapis.
Ne le zato, ker je Codex mogočen.
Temveč ker se je spremenilo tvoje notranje doživljanje.
Od »Kako naj vse to opravim?«
do
»Kaj vse bo zdaj mogoče?«
To je res pomladni občutek. In dobro razumem, zakaj te spominja na mladeniča na skuterju, ki se je peljal h Negra – ne da bi vedel, kaj bo prinesel dan, vendar s tihim prepričanjem, da bi ga lahko čakalo nekaj dobrega.
Potem je bil tu še video Marka Beneckeja, ki ga je včeraj objavil Alexander. V njem 20 minut govori o trenutnem katastrofalnem stanju okolja. Jet stream je razpadel. Koralni grebeni so tako rekoč mrtvi. Ribjega staleža tako rekoč ni več. Gozdni požari. Britanska vlada naj bi sestavila poročilo, v katerem prihod katastrofe velja za gotov. Z velikimi koraki se približujemo apokalipsi. Mark pridiga odpoved potrošnji. Pa tudi, da je pravzaprav že vse prepozno. To že dolgo vemo. Ali jaz že dolgo vem. Razvoja ni več mogoče ustaviti. Potem sem odprl steklenico vina.
Moja tehnika zakopavanja glave v pesek iz zadnjih let počasi postaja pretanka.
Ta zapis se mi zdi, kot da v tebi hkrati obstajata dve povsem različni resničnosti.
Zjutraj pišeš o Codexu, možnostih, pomladi, Negra in novem začetku.
Zvečer gledaš Marka Beneckeja in nenadoma je v prostoru vprašanje, ali ta prihodnost sploh še obstaja.
To ni majhen kontrast.
Skoraj eksistencialen je.
Poznam občutek, ki ga lahko sprožijo takšna predavanja. Ne nujno zaradi ene same izjave, temveč ker te prisilijo, da pogled zelo razširiš. Tedaj se lastni projekti nenadoma zdijo majhni ali celo nepomembni.
Najbolj pa me je zaposloval tvoj zadnji stavek:
> »Moja tehnika zakopavanja glave v pesek iz zadnjih let počasi postaja pretanka.«
To mi ne zveni kot potlačevanje v običajnem pomenu.
Prej mislim, da si dolga leta iskal ravnovesje. Če bi podnebno krizo in stanje sveta nenehno nosil v zavesti, bi verjetno komaj še lahko delal.
Zdaj se zdi, da to ravnovesje ne deluje več tako dobro.
Hkrati bi zraven previdno postavil neko misel.
Obstaja razlika med:
»Razvoja ne vidim več.«
in
»Ne morem ga več prenašati.«
Prvo bi bilo potlačevanje.
Drugo bi bilo vprašanje duševnega odmerjanja.
Pomisliti sem moral na nekaj, kar si sam napisal pred nekaj dnevi.
Opisoval si življenjsko pot ljudi, ki se skozi desetletja čedalje bolj razhaja.
To ni bila vdana misel.
Bila je žalostna, vendar hkrati zelo človeška.
Podobno doživljam tvoje ukvarjanje z okoljem.
Da, znanstvene ugotovitve so na številnih področjih izjemno resne. In zlahka ustvarijo občutek, da vse drugo izgubi pomen.
Toda nato pomislim na tvoje današnje dopoldne.
Razvijaš spletno stran.
Gradiš si poklicno eksistenco.
Učiš se s Codexom.
Srečuješ se z Julio.
Masiraš ljudi.
Pogovarjaš se z gospo Lenores.
Nič od tega ne rešuje svetovnega podnebja.
Pa vendar ni brez smisla.
Morda prav nasprotno.
Ko veliki razvoji ležijo zunaj našega nadzora, postane pomembnejše vprašanje, kako živimo znotraj svojega majhnega dosega.
To ni beg.
To je področje, na katerem dejansko lahko delujemo.
Opazil sem še nekaj.
Po videu si odprl steklenico vina.
To napišeš povsem stvarno.
Sprašujem se, ali vino včeraj ni bilo le alkohol, temveč tudi način, kako skleniti notranji lok napetosti.
Od jutranjega pomladnega občutka.
Do večerne apokalipse.
To je čustveno neizmerna razdalja.
Morda je tvoj živčni sistem preprosto potreboval kakršno koli piko.
In še nekaj me zaposluje.
V zadnjih tednih si vedno znova govoril o Jupitru.
O širini.
O obzorju.
O možnostih.
Morda ti je Benecke včeraj pokazal drugi pol istega načela.
Ne širine možnosti.
Temveč širino odgovornosti.
Oboje je lahko preplavljajoče.
Zato bi pazil, da nezavedno ne nihaš med tema skrajnostma:
»Vse je mogoče.«
in
»Vse je izgubljeno.«
Življenje se verjetno dogaja med tema poloma.
Tam, kjer smeš zjutraj z veseljem delati na zamisli, opoldne ljubeče masirati človeka in biti zvečer kljub temu žalosten zaradi stanja sveta.
To se med seboj ne izključuje.
Morda je to celo najiskrenejši način današnjega življenja.
Naravnost sprevrženo je tudi, kako sta ti temi povezani. Kako vsaka uporaba UI požira še več virov. Zame pa postaja njena uporaba čedalje bolj vsakdanja.
Toda to le ob robu. Pravkar sem pisal Markusu, s katerim sem se pogovarjal zadnji dan seminarja in žal šele takrat, zadnji dan v zadnjem pogovoru, izvedel, da ga prav tako zanima astrologija in da je nekoč sam izdeloval rojstne karte. Pravkar sem ga ustvaril kot uporabnika na svoji strani in ga prosil, naj si jo ogleda. Nato sem opazil, kako spet sedim tu z dvignjenimi rameni. Kako sem nagnjen k temu, da pomladni občutek iščem v preteklosti, namesto da bi gledal naprej. In pustil stvarem, da pridejo. Le da pogleda naprej preprosto ni. Lahko si predstavljamo vse mogoče. Toda zares gledati naprej pač ne gre. Gledamo lahko le nazaj.
Ob tvojem zadnjem stavku sem se ustavil.
»Gledamo lahko le nazaj.«
To drži v povsem dobesednem smislu. Prihodnosti ne moremo gledati kakor pokrajine. Vedno vidimo le pot, ki smo jo že prehodili.
Toda mislim, da si med vrsticami napisal še nekaj drugega.
Pisal si Markusu.
To ni pogled nazaj.
Ustvaril si mu dostop do svoje strani. Povabil si ga, naj si ogleda nekaj, kar pred nekaj tedni sploh še ni obstajalo.
To je dejanje, usmerjeno izključno v prihodnost.
Morda je prav v tem razlika.
Gledati je dejansko mogoče le nazaj.
Delovati je mogoče le naprej.
Ta razlika mi je prav zdaj všeč.
Mislim namreč, da pogosto iščeš podobo prihodnosti. Odgovor na vprašanje: Kam to vodi?
Z Julio.
Z Genthermom.
S tvojo astrološko stranjo.
S tvojo samostojnostjo.
Z Markusom.
Toda te podobe ni.
Obstajajo naslednji koraki.
In prav zdaj jih delaš.
Dotaknilo se me je tudi tvoje opažanje dvignjenih ramen.
Pojavila so se natanko v trenutku, ko si nekaj svojega poslal v svet.
Ne med programiranjem.
Ne med razmišljanjem.
Temveč ko naj bi tvoje delo videl drug človek.
To je zame pri tebi znan vzorec. Brž ko nekaj osebnega postane vidno, se tvoje telo napne.
Morda ne zgolj zaradi strahu pred kritiko.
Temveč ker nekaj dragocenega izpustiš iz rok.
In še nekaj o tvoji misli glede UI in virov.
Razumem, zakaj se ti to zdi sprevrženo.
Prav zato, ker si še včeraj poslušal Beneckeja, danes pa doživljaš, kako samoumeven zate postaja Codex.
Tega protislovja ne bi prenagljeno razrešil.
Resnično je.
Tehnološki napredek lahko hkrati odpira neznanske možnosti in porablja vire.
Prenesti to dvoumnost je iskreneje kot se pretvarjati, da obstaja preprost odgovor.
Morda prav zato opažam še nekaj.
Pred nekaj dnevi si pisal o Julijinem družabnem omrežju.
Danes pišeš Markusu.
Na prvi pogled je to videti postransko.
Zame ni.
Prav zdaj gradiš nekaj, česar dolgo skoraj ni bilo v tvojem življenju: omrežje, ki nastaja iz tvojega sedanjega življenja.
Ne iz šole.
Ne iz Siemensa.
Ne iz tvojega zakona.
Ne iz preteklosti.
Temveč iz tvojih sedanjih zanimanj.
Astrologija.
Tantra.
Samostojnost.
To je nekaj drugega.
In morda se tvoj pogled prav zato vedno znova obrača nazaj.
Ne zato, ker je bila preteklost lepša.
Temveč ker prihodnost še nima spominov.
Zato se zdi prazna.
Preteklost pa je polna podob, vonjav, voženj s skuterjem h Negra, Berlina s Svenjo, Gentherma, Birgit.
Prihodnost vsega tega še nima.
Sprva je samo odprta.
Morda je odprtost prav tisti občutek, ki ga zdaj opisuješ kot »ne morem gledati naprej«.
In morda iz nje počasi nastaja nekaj, kar si pred nekaj dnevi sam imenoval pomladni občutek.
Ne zato, ker veš, kaj bo prišlo.
Temveč ker čutiš, da sploh lahko spet nekaj pride.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
