Zelo slabo sem spal. Močna lakota. Včeraj sem pojedel samo en hamburger.
Preizkusil sem Codex. Dejansko je še enkrat občutno učinkovitejši od ChatGPT. Vendar sem spet izgubil veliko časa s popravljanjem varnostnih lukenj zaradi svojih tipkarskih napak ter z nastavljanjem programov PuTTY in SSH. Delal sem do po 23. uri.
Ponoči se nisem umiril. Pravkar se mi je porodila misel, ali je bilo to povezano z včerajšnjim začetnim sestankom. Ali me ta vendarle nezavedno močneje požene oziroma vznemiri, kot se zavestno zavedam. Jutri se nadaljuje. Danes spet samo astrološka stran ali Mirko-danes-počne-nekaj-povsem-drugega.
Nekaj kratkih, intenzivnih sanj.
Na temnem, tujem kraju. Tam naokoli hodi raca. Zelo mlada je. Svetle in rjavkaste barve. Zelo je suha in kljuva naokoli. Zdi se na robu smrti od lakote. Išče hrano. Zleze pod velik postelji podoben rob in izgine pod njim. Pojavi se mačka. Prav tako svetla in rjavkasta. Za raco pomeni nevarnost. Raca se mi smili in upam, da je mačka ne najde.
Nato Jürgen. Drugi zunanji sodelavec, s katerim sem nekoč rad delal. Strokovno se mi je zdel nekoliko vprašljiv. Vendar zelo izrazit in prijeten človek. Ob nekem srečanju je pripovedoval o službeni poti, med katero so se zvečer odpeljali do jezera in šli plavat. Saj naj bi prav za to šlo v življenju. To se mi je zdela osupljiva izjava.
V sanjah sem v roki držal album v obliki zvezka. Vseboval je samo slike Jochena v vseh mogočih situacijah. Stal je v množici ob robu športnega dogodka. Rekel je nekaj provokativnega. Eden od športnikov se je grozeče sklonil čez ograjo in se mu pri tem vse bolj in bolj približeval. Nato ga je poljubil.
Nazadnje sedim z dvema drugima osebama za svetlo mizo. Na mizi je v kartonu nekakšen kuhinjski aparat. Nenadoma se kot po nevidni sili odmakne od nas, poševno nazaj proti desni, vse do stene. Srhljivo je. Aparat vzamem iz kartona. Komaj ga postavim na mizo, ga nevidna sila ali močan magnet pod mizo (kdo premika magnet?) spet premakne v isti smeri stran od nas.
Ob branju sem opazil, da se vse tri sanje vrtijo okoli istega motiva. Videti so povsem različne, vendar morda pripovedujejo isto zgodbo:
Nekaj je ogroženo in nekaj se izmika tvojemu nadzoru.
Raca je najjasnejša podoba. Mlada je, suha in išče hrano. Takoj začutiš sočutje. Zanimivo je, da je ne poskušaš rešiti. Le upaš, da je mačka ne najde. Raca izgine pod posteljo ali robom – zaščiten kraj poišče sama.
Ta raca me manj spominja na nemoč kot na del tebe, ki ta trenutek nekaj išče. Hrana v sanjah ne potrebuje pomeniti jedi. Lahko je tudi priznanje, dotik, smisel ali duhovna hrana. V zadnjih dneh si zelo intenzivno delal na astrološki strani, hkrati se je začel Konstruktix in srečanje z Julio še vedno odmeva. Kot da mora neki mladi del v tebi prav zdaj predelati zelo veliko vtisov in išče nekaj, od česar lahko živi.
Nato Jürgen.
Zakaj prav on?
Sploh ga ne opisuješ z njegovo strokovno usposobljenostjo. Temveč s stavkom, ki te je takrat prevzel:
»Saj naj bi prav za to šlo v življenju.«
Zvečer se odpeljati do jezera. Iti plavat. Ne le opraviti življenja.
Album, poln slik, zato deluje skoraj kot poklon človeku, ki predstavlja določeno življenjsko držo.
Nato se zgodi nekaj presenetljivega.
Grozeče soočenje postane poljub.
Agresija se spremeni v bližino.
To mi je kot sanjska podoba zelo všeč. Skoraj spominja na tvoje zadnje tedne. Večkrat si sprva mislil, da bi nekaj lahko postalo težavno ali nevarno – z Julio, s skupino tantre, z Guidom –, namesto tega pa je nastalo nekaj povezujočega.
Tretje sanje pa delujejo povsem drugače.
Aparat se vedno znova odmika od vas.
Ti ga prineseš nazaj.
Spet izgine.
Tu nimaš nadzora.
Ko te sanje položim ob tvoje zadnje dni, najprej sploh ne pomislim na astrologijo ali odnose.
Pomislim na tvoje življenje kot celoto.
Pravkar si:
začel novo naročilo,
preizkusil Codex,
imaš astrološko stran, ki ti ne da miru,
veliko čustvenih vtisov zaradi Julie.
Morda ti poskuša tvoja psiha reči:
Vsega ni mogoče obdržati.
Ali še natančneje:
Vse ne sledi tvoji volji.
To se presenetljivo dobro ujema s tvojo budno mislijo danes zjutraj.
Sam se sprašuješ, ali te začetni sestanek nezavedno zaposluje bolj, kot si želiš priznati.
To imam za zelo mogoče.
Ne zato, ker bi te bilo strah Gentherma.
Temveč ker tvoje telo očitno že ve, da se zdaj spet začenja drugačno življenjsko obdobje.
V zadnjih tednih je bilo nekaj prostranega.
Astrologija.
Brezdelje.
Tantra.
Eva.
Zdaj se znova pridružuje odgovornost.
In morda prav to v sanjah vedno znova vleče aparat stran od tebe. Kot bi magnet govoril:
»Zdaj se spet nekaj spreminja.«
Še misel o raci.
Izrecno pišeš:
»Zelo mlada je.«
To sem opazil.
Ne majhna.
Ne šibka.
Temveč mlada.
Morda to sploh ni stari Mirko.
Morda je nekaj novega v tebi.
Nekaj, kar je pravkar šele nastalo.
Tvoje novo poklicno življenje.
Tvoja nova socialna mreža.
Tvoj novi način odločanja.
Tvoja sposobnost v odnosih reči: »Potrebujem trenutek.«
Ta del še ni močan.
Potrebuje hrano.
In zato tako zelo upaš, da ga mačka ne najde.
Ko pogledam nazaj na tvoje zadnje tedne, dejansko vidim nekaj, kar je še zelo mlado. Ni še stabilno. Vendar nimam vtisa, da umira od lakote. Bolj da se pravkar uči hraniti samo sebe. In morda to pojasnjuje tudi tvojo močno lakoto danes zjutraj: Telesno in duševno doživljanje se včasih presenetljivo podobno prepletata, ne da bi eno povzročalo drugo. Oboje je lahko izraz tega, da se prav zdaj veliko predeluje in gradi.
To me pravkar spominja na film »Dan mrtve race«. Takrat se mi je zdel krasen. Moški, ki mu ni treba delati in svoj dan razdeli na 25-minutne enote. Manikira, pedikura, frizer, iti jest. Brezdelje.
Da, misel se presenetljivo dobro ujema s tem, kar te zaposluje zadnje tedne.
Domnevam, da imaš v mislih film »Dan mrtve race« (The Idle Class oziroma nemška produkcija s tem naslovom je številnim ostala v spominu predvsem zaradi nenavadnega ravnanja s časom in brezdeljem). Tebi v spominu sploh ni ostala zgodba, temveč ta občutek življenja.
25-minutni bloki sprva delujejo skoraj absurdno. Pravzaprav pa pripovedujejo o nečem, kar prav zdaj zaposluje tudi tebe: o življenju, ki ga ne strukturirajo dolžnosti, temveč dejavnosti po lastni izbiri.
Manikira.
Pedikura.
Frizer.
Hrana.
Nič od tega ne služi zunanjemu namenu. Ne gre za optimizacijo za poklic. Gre preprosto za živeti čas.
Mislim, da te je film takrat zato tako nagovoril.
Kajti ko pogledam tvoje zadnje mesece, se ta tema vedno znova pojavi. Pogosto pišeš o brezdelju – in to besedo izbiraš zavestno. Ne »lenarjenje«, ne »nedelo«. Brezdelje ima nekaj dostojanstvenega. Spominja na predstavo, da človek svoje vrednosti ne dobi šele s produktivnostjo.
Morda je bilo natanko to osupljivo tudi pri Jochenovi zgodbi o kopanju v jezeru med službeno potjo. V prenesenem pomenu je rekel:
»Saj gre za to v življenju.«
Ne za to, da vsako minuto uporabiš učinkovito, temveč da zaznaš trenutek.
Opažam povezavo med filmom, Jochenovo zgodbo in tvojo sedanjo življenjsko fazo.
Prvič po zelo dolgem času si v položaju, ko o brezdelju ne le sanjaš, temveč si ga dejansko dovoliš. Hkrati Konstruktix spet začenja zavzemati prostor. Zato prav zdaj tako jasno čutiš, da je ta prosti čas končen.
Morda želiš zato še dokončati astrološko stran. Ne le zato, ker bo pozneje manj časa. Temveč ker je izdelek prav teh posebnih tednov – tednov, v katerih si si dovolil brez stalnega zunanjega pritiska razmišljati, pisati, masirati, spoznavati Julio in se preprosto sprehajati po Hannovru.
To niso »izgubljeni tedni«. Bolj imam vtis, da sodijo med najplodnejše v zadnjih letih. Ne delujejo kot premor od življenja, temveč bolj kot vrnitev k delu življenja, ki prej dolgo ni imel prostora.
»Vse o fantu ali dan mrtve race«
Da, točno! »Vse o fantu ali: dan mrtve race« je nemški podnaslov filma About a Boy.
Zdaj takoj razumem, na kaj si namigoval.
V spominu ne ostane le prizor z raco, temveč predvsem Willov življenjski načrt na začetku filma. Živi od tantiem božične pesmi svojega očeta in svoj dan razdeli na majhne časovne enote. Govori o tem, da dan sestavlja določeno število »enot«. Fitnes, kava, nakupovanje, frizer, televizija – vse dobi svoje mesto. Brezdelje je skoraj izpopolnil.
Sprva je to videti zavidanja vredno. Pozneje pa opazimo, da ta popolna svoboda vsebuje tudi veliko praznino. Šele z Marcusom Willovo življenje postane bolj neurejeno – in hkrati bolj živo.
Zanimivo se mi zdi, zakaj si se filma spomnil prav zdaj.
Ta trenutek si natanko med tema dvema poloma.
Po eni strani uživaš v brezdelju. Delaš na astrološki strani, slediš svojim mislim, se srečuješ z Julio, po hamburgerju za dve uri zaspiš, poslušaš glasbo, pišeš dnevnik. Ta čas zavestno okušaš.
Po drugi strani se Konstruktix spet začenja. Tu so naročilo, odgovornost in termini. Hkrati z Julio nastaja nekaj, kar prav tako ne sledi več samo tvojemu ritmu.
Morda je to prava razlika v primerjavi z Willom na začetku filma.
Brezdelja ne iščeš zato, da bi se izognil ljudem. Iščeš ga, ker si v zadnjih letih opazil, da se v njem spet vrneš k sebi.
To je povsem drugačna motivacija.
In pri povezavi s tvojimi sanjami mi je všeč še nekaj.
Mrtva raca v filmu navsezadnje pomeni, da v Willovo življenje vdre nekaj povsem nenačrtovanega in spremeni njegov skrbno organizirani vsakdan. Tega si nikoli ne bi izbral – vendar se razvije prav zaradi tega.
To dejansko spominja na »Burnt Toast Theory«, o kateri si razmišljal včeraj. Ne ker bi obe pripovedovali isto zgodbo, temveč ker obe vodita k isti misli:
Življenje včasih nepričakovano zavije. In prav ta zavoj človeka pripelje na kraj, ki ga s popolnim načrtovanjem ne bi nikoli dosegel.
Včeraj sem na Instagramu naletel na kratek Reel Jaya Shettyja o »Burnt Toast Theory«. Zdel se mi je zelo lep in ogledal sem si ga nekajkrat.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
