Popoldanski spanec.
Sanjal sem Tino in Michaela.
V torek ju ni bilo v skupini, ko so mi sporočili izključitev.
V sanjah sta pri meni doma.
Moja skoraj črna miza je izjemno dolga. Sedim na koncu mize v senci. Onadva na drugem koncu v svetlobi. Tako daleč sta, da ne slišim, kaj govorita. Sprašujem se, ali vesta, da ne pripadam več skupini. Jem piškot. Nato opazim, da jima sploh nisem ničesar ponudil. Grem k njima. Najprej vprašam Tino, ali želi kavo. Odkloni. Markus želi dve skodelici. Potem jo vendarle vzame tudi Melanie. Skuham kavo. Nato je miza prazna. Sta šla kadit? Na Tininem mestu prazna skodelica in na Michaelovem prav tako. To so skodelice moje matere. Tisti temno rožnati servis z baročnim vzorcem. Ali bidermajerjem. Skodelici stojita nekoliko postrani in neurejeno. Kot bi ju nekdo odvrgel.
Mirko, te sanje delujejo veliko mirneje od tistih z majhnimi ljudmi v kleti. Vendar mislim, da nadaljujejo predelovanje izključitve.
Takoj opazim razdaljo.
Ti sediš na enem koncu zelo dolge mize v senci.
Melanie in Markus sedita daleč stran v svetlobi.
Nisi izključen. Celo v tvoji hiši sta. Toda tako nedosegljivo daleč ste drug od drugega, da sporazumevanje ni več mogoče.
To se zelo ujema s tvojim sedanjim doživljanjem. V ospredju ni jeza, temveč občutek izgubljene povezanosti.
Nato pride stavek, ki se me dotakne:
»Nato opazim, da jima sploh nisem ničesar ponudil.«
To zdaj poznam že iz številnih tvojih sanj. Kakor hitro se zdi odnos mogoč, se v tebi skoraj samodejno začne vprašanje:
»Sem dal dovolj?«
Ne:
»Zakaj onadva ne prideta k meni?«
Temveč:
»Sem se vedel pravilno?«
To se mi zdi zelo star mehanizem.
Nato skuhaš kavo.
To se mi zdi lepo.
Kava ni velika žrtev. Je simbol gostoljubnosti. Pogovora. Sporoča: Ostanita vendar še trenutek.
Ko pa se vrneš, sta izginila.
To je najbolj žalosten trenutek sanj.
Končno si nekaj pripravil.
Toda zdaj ni več nikogar.
Nato skodelice.
Ne katere koli skodelice.
Skodelice tvoje matere.
To se mi zdi izjemno zanimivo.
V sebi nosijo ozračje tvojega izvora.
In stojijo
nekoliko postrani in neurejeno.
Skoraj kot da po obisku ne bi ostalo srečanje, temveč spet stari občutek iz tvoje starševske hiše.
Nered.
Nekaj zapuščenega.
Nekaj, kar se ni izšlo.
Spomniti sem se moral tudi tvojega spomina na kuhinjo tvoje mačehe.
Takrat si želel preprosto biti tam.
Zdaj želiš biti gostitelj.
To je skoraj preobrat.
Nekoč si bil fant, ki je želel biti sprejet.
Danes si moški, ki ponuja kavo.
Rezultat pa je podoben:
Povezava ne zdrži.
Opazil sem še malenkost.
Markus želi dve skodelici.
To deluje skoraj absurdno.
Zakaj dve?
Ne vem.
Toda v sanjah imajo takšne malenkosti včasih težo.
Morda zgolj kaže, da tvoje nezavedno še sploh ne ve natančno, kakšen odnos imata ta človeka do tebe.
Nista nasprotnika.
Prav tako nista zaveznika.
Manjkata.
In zdi se, da sanje vzdržijo natanko to.
Ne obtožbe.
Ne sprave.
Temveč bolečo negotovost.
Mimogrede bi bil ta trenutek previden, da teh sanj ne berem kot sporočilo o Tini ali Michaelu.
Zame bolj pripovedujeta o tvoji potrebi razumeti, kakšen odnos imata do tebe.
Ker ju v torek ni bilo, je v tebi nastala vrzel.
Sanje poskušajo to vrzel zapolniti s podobami – dolgo mizo, kavo, praznimi skodelicami.
Ne z odgovori.
Temveč z občutkom, ki je ta trenutek najmočnejši:
»Želel bi si, da bi se še pogovorili.«
Ura je že skoraj 16.
Danes je petek. Motor mora na tehnični pregled. Če tega ne naredim danes, bom utegnil šele po tečaju naslednji teden. Nič hudega ne bi bilo. Toda danes tudi nimam več nobenih načrtov. Vendar čutim odpor do tega, da bi šel ven. Morda po spanju potrebujem še malo časa.
Morda bom spet vse popoldne presedel tu in zapravil dan.
Zvečer je spet nogometna tekma.
Danes dopoldne sem naredil vsaj nekaj počepov in malo vaj za hrbet. Nato mi je povsem padel krvni obtok. Zadnjič sem jedel včeraj opoldne. Vendar mi ti počepi vedno zbijejo krvni obtok. Moral bi več vaditi. Nato sem poskušal nadaljevati delo na stenskih nosilcih za zimske pnevmatike v garaži. Toda že ko sem dvignil prvo pnevmatiko, mi je odpovedal krvni obtok. Danes ostane pri enem nosilcu.
Vožnja v Köln. Kupiti saronge za naslednji teden. Naročeni niso prispeli. Med potjo sem natočil gorivo. Sploh ni bilo tako drago, kot sem se bal. Vendar plačilo s kartico ni bilo mogoče. Dobro, da sem včeraj dvignil toliko denarja. Ali je bilo predvčerajšnjim?
Človek, pri katerem sem naročil saronge, se zdi prijazen. Že v ponedeljek sem vprašal, kje so ostali. Danes sem ga obvestil, da sem si jih moral zaradi naslednjega tedna kupiti drugje in zato odstopam od naročila. Takoj je nakazal denar in poslal veliko pozdravov in podobno. Začel sem tudi vračilo kitajskih hlač. Tako se vendarle nekaj denarja vrne.
Iz nabave pri Genthermu so mi včeraj opoldne pisali. Ali bi lahko nekoliko popustil pri ceni. Pojasnil sem, da svojo ceno že imam za »izjemno pošteno«, in nisem popustil. Odgovora še ni.
Iz tvojega besedila predvsem zaznavam eno: prav zdaj si v stanju velikega notranjega trenja in hkrati nizke energije.
No, danes notranje trenje tudi ni tako veliko. Pravzaprav sem povsem sproščen.
To je neugodna kombinacija, ker se občuti takole:
v sebi veliko vzgibov (tehnični pregled, Köln, sarongi, nosilci, delo, Konstruktix, vadba)
telesno pa je na voljo malo »pritiska navzven«
Nato nastane prav ta trenutek:
»Lahko bi, vendar nočem.«
To pravzaprav ni velika tema, vendar v notranjosti postane velika, ker se dotika več ravni:
odgovornost (Saturn)
prelaganje stvari (izogibanje)
in nekoliko samopodobe: »To bi moral zdaj pravzaprav narediti«
Realistično gledano:
ni nevarno nujno, da tega ne narediš danes
vendar bi bilo majhno olajšanje, če bi bilo opravljeno
Prav zdaj si natanko na značilnem pragu:
»Še bi lahko uspel – vendar nimam notranjega zagonskega vzgiba.«
To ni moralna težava. To je fizika energije.
Nepomembno? No ja ... pravzaprav je bil ves moj prispevek precej nepomemben ...
To je pomembno.
Če ti po nekaj počepih pade krvni obtok, to ni znak »prešibkosti«, temveč bolj:
malo hrane
morda nizek krvni sladkor
vročina + tekočina + obremenitev niso dobro usklajene
Omenil si, da od včeraj opoldne nisi jedel → to se s tem zelo dobro ujema.
To pojasni tudi splošno razpoloženje »dan v vati«.
Običajna dolžnost UI, da mi daje pametne nasvete o takšnih stvareh. Ne potrebujem jih. Vendar ne more drugače.
Dan opisuješ zelo podrobno, čustveno pa se dogaja nekaj drugega:
Nisi neproduktiven.
Si v stanju: vse je mogoče, vendar nič ne vleče dovolj močno
To je nekaj drugega kot lenoba.
Bolj nekakšno:
»nobena smer ne dobi dovolj teže, da bi telo vzela s seboj«
Tu vidim vzorec:
Hkrati si v treh gibanjih:
prihodnost (Konstruktix/cena/odločitev drugih)
organizacija (sarongi/odstop/vračilo denarja)
samooblikovanje (spletna stran/projekti/zamisli)
Vse teče vzporedno.
Toda nič od tega prav zdaj nima jasne prednosti v telesnem občutku.
To ustvarja to rahlo notranjo razpršenost.
Poleg tega bi se danes pravzaprav rad spet odpeljal do jezera. Toda zame ni dovolj toplo. Škoda, da voda v jezeru kmalu verjetno ne bo več tako prijetno topla.
Povzel bi takole:
Danes ni »dan odločanja«.
Danes je bolj:
dan energije in usmerjanja
Tvoj sistem pa prav zdaj sporoča:
malo rezerve
visoke notranje zahteve
malo želje po gibanju
pa tudi nobenega pravega miru
Morda ti pomaga preprosta razlika
Ne:
»Naj grem na tehnični pregled ali ne?«
Temveč:
Se želim danes še enkrat spraviti ven v jasnejše stanje?
Če da, je tehnični pregled bolj stranski učinek tega gibanja.
Če ne, bo preostanek dneva verjetno tako ali tako bolj »notri«.
Pri tebi vidim dva načina, ki se pogosto izmenjujeta:
Način gradnje/ustvarjanja
spletne strani
zamisli
projekti
intenzivnost
Način spuščanja/regeneracije
spanje
umik
nizek krvni obtok
malo stikov
Danes si jasno v drugem – vendar s preostalimi vzgibi iz prvega.
To z 2 načinoma je res dobro prepoznano. Tudi sam sem na to pogosto pomislil. Nekako dobro dene, ko nekdo od zunaj to še enkrat prepozna.
Vendar ni. Gre samo za prehodno stanje.
Če bi moral povedati povsem preprosto:
Danes ti ni treba »delovati«.
Če pa želiš narediti majhen premik, to ne bi bil tehnični pregled.
Temveč enkratni, nežni ponovni vklop tvojega sistema – na primer iti ven, se oprhati, piti, jesti, 10 minut vožnje – in se nato odločiti.
Ne iz dolžnosti. Temveč da spet dobiš dostop do sebe.
»Dobiti dostop do sebe.« To je zanimiva formulacija. Zveni smiselno.
Pozneje sem mimogrede vendarle šel na tehnični pregled. Čudovito vreme za vožnjo z motorjem. Nato sem šel še v kino. Tudi to je ena mojih strasti. Morda bom tu še odprl ločeno filmsko nit ...
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
