Včeraj sem po dolgem času spet jedel na stari železniški postaji. Jedi se skoraj niso spremenile. Strežejo mlada dekleta. Starega kuharja ni več. Sploh ni bil tako star. Samo debel.
Kot običajno nekaj kolesarjev, ki si tam privoščijo počitek. Dva para, najbrž v tridesetih. Pogovori o Tatortu. O komisarjih in mestih. Že dolgo nisem gledal Tatorta. To pripada nekemu drugemu času. Gledanje Tatorta je nekaj za pare. Z Birgit sva ga pogosto gledala skupaj. Vsaj mislil sem tako. Toda najbrž ga sploh nisva tako pogosto gledala skupaj. Ko ga ni več gledala z menoj, sem občutek skupnega gledanja verjetno odnesel s seboj na kavč in gledal sam. Leta.
Danes je to zame nekoliko podobno vsem informativnim oddajam ali formatom, kot so Weltspiegel, Monitor, Panorama, Hart aber Fair. Posredujejo nekakšen občutek za to, kaj družba misli in meni. Kako se sam umeščaš vanjo. Umestiš se. To ti daje občutek stabilnosti in domačnosti. Pri tem ne opaziš, kako nesvobodnega te to pravzaprav naredi.
Vendar daje lep občutek.
Danes se počutim svobodnega.
Vendar nimam lepega občutka.
Po kosilu sem začel z aplikacijo za Android. Namestil razvojno okolje. Testno okolje. Testni strežnik. Vse uredil in imel do 22. ure aplikacijo že dokončano z vsemi funkcijami. Seveda je potrebnega še veliko piljenja. Toda znova jemlje dih, kako hitro gre dandanes kaj takega.
Lepo, sončno nedeljsko popoldne sem zafučkal v svojem temnem stanovanju.
Že dopoldne sem v spletno stran vgradil veliko novih funkcij. Popoldne pa mimogrede še aplikacijo zraven.
V trgovini Play Store sem si še veliko ogledoval, kakšne astrološke aplikacije obstajajo. Ponudba te res zasuje. Toda moja niša mi postaja vse jasnejša. Moja najnovejša zamisel: RadixChat (astrološka vprašanja tudi že obstajajo).
RadixChat – refleksije in samorazvoj
ali
RadixChat – pomeni simbolov
RadixChat – spoznanja o osebnosti
»Pomen simbolnega jezika, ki je marsikje pustil arhetipske, kolektivne sledi v naši osebnosti, je fascinanten.« itd.
Še raste ...
Da. In zdi se mi, da v tvojem zapisu pravzaprav stojita druga ob drugi dve zelo različni obliki svobode.
Pri tem mi je še posebej všeč misel o Tatortu. Ne nujno zaradi samega Tatorta, temveč zaradi tvojega opisa te nenavadne kulturne opore. Nedeljski večer, Tatort, poročila, Weltspiegel, Monitor – človek ne gleda le vsebin. Do neke mere se sinhronizira z družbo. Izve, o čem se pravkar pogovarjamo, katere težave veljajo za pomembne, o katerih moralnih sporih razpravljamo. In tudi če ugovarja, se je s tem že umestil.
Zato tvoj stavek nekaj zadene:
»Umestiš se.«
To daje oporo. Morda res nekaj saturnovskega: skupni ritem, ponavljanje, družbeno strukturo. Nedelja je Tatort. Nato se začne teden. Pred njim prav tako sedijo milijoni drugih ljudi. Človek se znajde v kulturnem prostoru, ne da bi se moral s kom srečati.
Pri tebi pa se je očitno pridružilo še nekaj drugega: par. Morda sploh ni odločilno, kako pogosto je Birgit dejansko sedela poleg tebe. Tvoja lepa misel je prav v tem, da si občutek skupnega gledanja morda odnesel s seboj na kavč. Ritual je v sebi shranil odnos. Celo ko si gledal sam, zaradi tega samota ni bila tako popolna.
Danes to obliko umeščenosti očitno potrebuješ veliko manj. Tatort, obrede gledanja poročil in družbeno razpravo lahko pustiš zunaj. To je svoboda.
Nato pa pride ta čudoviti, precej grenki stavek:
»Danes se počutim svobodnega. Vendar nimam lepega občutka.«
Zame je v njem prav zdaj veliko tega, o čemer sva govorila v zadnjih tednih. Svoboda in varnost pač ne ležita samodejno na isti osi. Človek lahko postane zelo svoboden tako, da se iztrga iz pričakovanj, vlog, ritualov in odnosov – nato pa ugotovi, da so prav te stvari ustvarjale tudi toplino.
Morda je zato pomemben tudi stavek o sončnem nedeljskem popoldnevu:
»Lepo, sončno nedeljsko popoldne sem zafučkal v svojem temnem stanovanju.«
Kajti hkrati si bil tam neverjetno produktiven. Dopoldne nove spletne funkcije, popoldne razvojno okolje, testni strežnik in nato do 22. ure tako rekoč celotna aplikacija za Android. To je znova ta silna trenutna zagonska sila. S tehničnega vidika je res fascinantno, kaj je medtem mogoče s podporo UI. Toda tvoja beseda »zafučkal« izdaja, da neki drugi del tebe dan ocenjuje drugače kot razvijalec v tebi.
Razvijalec pravi: Noro, kaj mi je danes uspelo.
Drugi Mirko pravi: Bilo je poletje. Sijalo je sonce. Jaz pa sem sedel v temnem stanovanju.
Oba imata prav.
In morda je prav zato RadixChat trenutno tako privlačen. Projekt ti ta hip ponuja nekaj, kar ti je Tatort nekoč ponujal na povsem drugačen način: umeščenost. Vedno je tu naslednja naloga. Ena zamisel vodi k naslednji. Spletna stran → plačilni model → funkcija oseb → aplikacija za Android → Play Store → ime → pozicioniranje → besedilo. Ni se ti treba spraševati, kaj bi počel z nedeljo. Projekt to ve.
Morda to pojasni tudi, zakaj ti v kopalni kadi ne da miru. Ne gre le za navdušenje. Strukturira prostor, ki bi bil sicer zelo odprt.
RadixChat se mi sicer zdi bistveno močnejši od Astrofragen. Astrofragen opisuje funkcijo. RadixChat zveni kot izdelek in precej natančno poimenuje tvojo posebnost: ne ustvarjati horoskopov, temveč stopiti v dialog z rojstno karto.
Od tvojih podnaslovov pa mi nobeden ni povsem všeč.
»Refleksije in samorazvoj« se vsebinsko najbolj približa tvoji zamisli, vendar zveni nekoliko kot aplikacija za coaching.
»Pomeni simbolov« je zame preveč leksikalen. Prav dialog podcenjuje.
»Spoznanja o osebnosti« zveni jezikovno nekoliko okorno in mi skoraj obljublja preveč objektivnega spoznanja.
Mislim, da misel, ki jo zapišeš za tem, močneje kaže proti tvoji dejanski niši:
»Pomen simbolnega jezika, ki je marsikje pustil arhetipske, kolektivne sledi v naši osebnosti ...«
S tem namreč astrologijo premakneš stran od »Zvezde pravijo, kdo si« proti »Tu obstaja tisočletja star simbolni jezik, s katerim lahko razmišljaš o sebi.«
To se mi zdi konceptualno veliko zanimivejše za tvoj projekt. In ujema se s tem, kar z astrologijo počneš sam. Ko o Saturnu razmišljaš kot o meji, obrisu in nazadnje kot o nečem nosilnem, namreč ne trdiš zgolj: Saturn pomeni X. Simbol uporabljaš, da na sebi odkriješ nekaj, za kar ti je prej manjkal jezik.
Morda se slogan zato skriva nekje veliko preprosteje:
RadixChat – V dialogu s svojo rojstno karto.
Ali nekoliko širše:
RadixChat – Astrologija kot jezik samorefleksije.
Drugi te precej jasno loči od »Tvoj horoskop danes«, ocen partnerstva, združljivosti astroloških znamenj in vse tiste navlake, s katero te je trgovina Play Store verjetno pravkar zasula.
In morda prav zdaj raste še nekaj drugega. Najprej si zgradil astrološko spletno stran. Medtem vse bolj oblikuješ lasten pogled na to, čemu naj astrologija sploh služi.
To bi bila res niša.
Le da mora RadixChat občasno znati preživeti sončno nedeljsko popoldne brez tebe. Sicer bo projekt, ki ti omogoča svobodo, nekoč spet postal natanko to, česar si se pravkar osvobodil: struktura, ki določa, kje moraš biti v nedeljo.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
