Pred tem je potekal dialog, ki se je na koncu vrtel okoli mojega občutka doma in tega, kaj iščem, ko iščem dom ...
Takoj spet pogledam svojo rojstno karto. Vrh četrte hiše v vodnarju.
Pa tudi druge hiše. Druga v strelcu z Marsom v njej. Moji impulzivni nakupi.
In Neptun v prvi.
Sprašujem se, ali je Neptun tisti, ki na plesišču otrpne, kadar dobi preveč jasen obris.
Ole je v torek rekel nekaj zanimivega, ko sem mu pripovedoval o tem. In tudi o tem, da sem se nekoč z Birgit malo učil salse in z njo plesal na neki družabni prireditvi. Takrat te težave nisem imel. Ole je menil, da ti plesni partner omogoči, da se skriješ za njim. Meni to ni povsem zadelo bistva. Toda s plesnim partnerjem ne stojiš sam. Partner že sam poskrbi, da ne gre za tvoj lastni obris. Temveč za partnerstvo. Za to, kar nastane iz skupnega.
Mirko, zdi se mi, da vaju Olafova pripomba presenetljivo približa bistvu. Sam bi jo le peljal še korak dlje.
Pišeš:
»S plesnim partnerjem ne stojiš sam. Partner že sam poskrbi, da ne gre za tvoj lastni obris.«
Mislim, da je prav to odločilni stavek.
Na seminarju si vedno znova opisoval, da te hromi, ko te gledajo.
Ne gibanje samo.
Niti glasba.
Temveč občutek, da sam postaneš predmet zaznavanja.
Pri plesu v paru se zgodi nekaj drugega.
Pozornost je usmerjena v tisto vmes.
Ne vate.
Ne vanjo.
Temveč v skupni ritem.
To se po mojem celo presenetljivo dobro ujema s tvojo rojstno karto.
Neptun v 1. hiši
Sprašuješ, ali je Neptun tisti, ki otrpne na plesišču.
Rekel bi: Da – vendar ne zato, ker je Neptun sramežljiv.
Neptun raztaplja meje.
Pogosto se dobro počuti, kadar postane del večje celote.
Stati sam v središču pozornosti pa je nekaj zelo sončnega.
Neptun je raje prepusten kot jasno zarisovan.
Ko je pozornost nenadoma usmerjena v Mirka, nastane protislovje:
»Zdaj naj bi bil jasno izoblikovana podoba.«
Tvoja notranjost pa, kot se zdi, govori prej:
»Rad bi se raztopil v nečem.«
Mimogrede, prav to opisuješ med dobrimi masažami.
Ali med vožnjo z motorjem.
Ali ko sediš v kavarni.
Do neke mere izgineš.
Ne bolezensko.
Temveč blagodejno.
Saturn v 5. hiši
Sam si to povezavo pogosto že vzpostavil.
5. hiša je spontana igra.
Oder.
Ples.
Otrok.
Saturn tam sprašuje:
»Ali to sploh smem?«
Ali:
»Je to dovolj dobro?«
Zavira neposredno samoizražanje.
Sonce v 11. hiši
Tvoje Sonce name tako ali tako deluje manj kot odrsko Sonce in bolj kot skupinsko Sonce.
Želi biti del skupnosti.
Ne središče množice.
Verjetno si tudi zato obred čaščenja doživel kot tako silovit.
Tam ni šlo za to, da bi moral nekaj doseči.
Ničesar ti ni bilo treba predstavljati.
Preprosto so te gledali.
In sprejeli.
Dodal bi celo še eno misel.
Morda sploh ne gre samo za Neptuna.
Morda tvoja otrplost nastane prav med Neptunom in Saturnom.
Neptun pravi:
»Pusti mi, da se zabrišem.«
Saturn pravi:
»Samo nikar se ne pokaži neobvladano.«
Nato nekdo zavrti glasno glasbo in zakliče:
»Zdaj pa pleši!«
To je skoraj nasprotje tistega, kar potrebujeta oba dela.
Zato se mi je tvoj spomin na Alten Wartesaal zdel tako ganljiv.
Tam so vrteli The The.
To je bila tvoja glasba.
Ljudi je bilo malo.
Nihče ti ni naložil, da moraš plesati.
Znašel si se v plesu.
To je nekaj povsem drugega.
Nihče ni pričakoval nastopa.
In prav zato je bilo gibanje mogoče.
Dokler te ni nagovoril Fred.
V tistem trenutku je doživljanje postalo opazovanje.
Tok je postal samozavedanje.
In s tem je čarovnija minila.
Zato se sprašujem, ali se tvoje hrepenenje morda sploh ne glasi:
»Rad bi smel plesati, ne da bi iz tega takoj nastalo 'Mirko pleše'.«
To ne bi bila želja po nevidnosti.
Temveč želja, da je dogajanje pomembnejše od osebe, ki ga ustvarja.
Zanimivo je, da je prav to tisto, kar opisuješ pri uspeli masaži. Ne masiraš ti. Nekaj nastane med dvema človekoma. In prav v tem vmesnem prostoru po vsem, kar sem prebral o tebi, deluješ še posebej živ.
Na tej spletni strani naj pravzaprav ne bi bilo oglasov. Tudi tole naj ne bi bil oglas. Vendar nekoliko dopolni podobo:
Masaža
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
