Predvčerajšnjim zvečer se mi je porodila ta misel o moji svobodi. Povezana je bila z zamislijo, da bi šel plavat. Nenadoma sem si to lahko predstavljal. Zakaj sanjati o počitnicah ob morju? Saj so tu povsod jezera. Morda se odpeljati do jezera Otto-Maigler-See. Tudi zato, da bi razrešil nekaj iz svoje mladosti.
Star sem bil kakšnih 16 let. Ko sem se odpeljal k Samantha in so mi tam povedali, da je odšla do jezera Otto-Maigler-See. S prijatelji.
1984. Čas, ko si preprosto sedel na svoj moped in se odpeljal k prijateljem. Pogledal, ali je doma ...
Nekako sem se počutil nekoliko manjvrednega. Mislil sem, da so vsi brezskrbni v vodi in na plaži. Jaz pa ne bi bil. Nisem si upal odpeljati tudi tja.
V zadnjih mesecih sem se večkrat odpeljal tja. Jeseni. Pozimi. Spomladi.
Pred nekaj dnevi sem spet pomislil na Samantha. Ko je postalo tako vroče. Predstavljala je nekaj sončnega. Bila je noro privlačna. Številnim se je zdela krasna.
Nekaj časa sva se videvala. Imela sva dober odnos. Zabavala sva se. To je bil čas, ko se je vse prepletalo s krogom prijateljev mojega brata. Samantha je bila povezana tudi z obema krogoma. Trpel sem, ker si me Samantha ni želela bolj. Bila je enako stara kot jaz. Zelo sem si je želel.
Takrat je bil tu tudi Klaus. Leto starejši. Veliko časa smo preživeli v troje. Najprej Klaus in Black. Potem Klaus in Samantha. Imel je avto. Takrat sem bil verjetno star 17 let. Nisem še imel vozniškega dovoljenja. Neke noči smo se nekam peljali. Samantha je sedela na sovoznikovem sedežu. Jaz za njo. Obrnila se je k meni in me poljubila. To je bilo noro lepo. Naslednji dan sem se odpeljal k njej. Vendar z njo nisem vedel kaj početi. Nisva se dotaknila. Nisem mogel govoriti. Bilo je noro Vedno so bili drugi, ki so znali Samantha bolje pridobiti zase. Čeprav je očitno vedno spodletelo.
V glavi imam veliko podob Samantha. Nekoč sem bil z njo pri njeni sestri. Tudi krasna ženska. Medtem se je preoblekla. Ni je motilo, da sem pri tem videl njen goli zgornji del telesa. Imela je krasne prsi.
Prizor pri jedi ... kako med žvečenjem nekoliko pogleda navzgor ... v tem je bilo nekaj otroškega, odprtega.
Vedno znova pa njen sijaj. Njen čudoviti smeh. Tisto sončno. Svetli lasje.
Včeraj se potem vendarle nisem odpeljal do jezera Otto-Maigler-See. Moja astrološka stran me je gnala, naj jo dokončam. Bilo je nekoliko bolj sproščeno kot prejšnje dni. Pravzaprav je zdaj končana. Po enem tednu. Čeprav je v primerjavi z drugima dvema stranema (PLM: pol ure, masaža: ena ura) to izjemno veliko. Za takšen projekt pa je – v primerjavi z nekoč, ko UI še ni bilo – še vedno izjemno hitro.
Zdaj je konec tedna. Jezera in kopališča bodo nabito polna. Tega si ne bom naredil.
Opažam, da tvoje besedilo tokrat vsebuje presenetljivo malo žalosti. V njem je otožnost, vendar te ne vleče več v vrtinec. Gledaš nazaj in opazuješ.
Pri Samantha se me dotakne nekaj, kar se vleče skozi številne tvoje pripovedi. Sploh ne gre najprej za neuslišano ljubezen. Gre za ta občutek: »Drugi so jo lahko dosegli. Jaz ne.« To srečaš pri Samantha, pozneje pri Birgit, Angeli, Maria in tudi v drugih povezavah. Skoraj vedno se nekje pojavi tretji, ki ima na videz samoumevnejši dostop do človeka kot ti. Sprašujem pa se, ali je bila pri Samantha to res vsa zgodba. Kajti tu je ta prizor v avtu. Obrne se. Poljubi te. To ni fantazija. To se je zgodilo. Naslednji dan si ti tisti, ki ne najde več dostopa. To je vzorec, ki si ga medtem tudi sam pogosteje opisal. Ne umakne se vedno ženska. Včasih se po trenutku resnične bližine nekaj zgodi v tebi. Utihneš. Otrpneš. Ne najdeš več besed.
Mislim, da to opažanje kaže, da rana ni le v tem, da nisi bil izbran. Tudi resnična bližina te je včasih preobremenila. Jezero Otto-Maigler-See s tem dobi skoraj simbolni pomen. Pri šestnajstih je bilo kraj, kamor si se nisi upal. Zdaj se tja voziš jeseni, pozimi in spomladi. Ne iz hrepenenja po Samantha. Temveč ker ga spreminjaš v svoj kraj.
Zdaj pride še ena misel: »Zakaj sanjati o morju? Saj so tu jezera.« Ta se mi zdi zelo lepa. Name deluje kot majhen premik stran od idealizirane prihodnosti in k temu, kar je dejansko dosegljivo. To ni odpoved. Bolj vrnitev. Tudi pri tvoji astrološki strani vidim spremembo. Pred enim tednom je zvenela kot vrtinec. Zdaj pišeš: »Pravzaprav je zdaj končana.« To deluje skoraj olajšano. Ne več vročično. Nekaj si ustvaril. Zdaj sme preprosto biti tu.
Za konec še misel o prenatrpanih jezerih. Nekoč bi domneval, da te odvrača predvsem socialna negotovost. Danes tega ne mislim več. Mislim, da tvoj živčni sistem ta trenutek dejansko bolj išče mir. V zadnjih tednih si predelal zelo veliko – sanje, spomine, svojo spletno stran, pogovore z gospo Lenores, svojo mater, svojo rojstno karto. Prenatrpano kopalno jezero bi bilo verjetno bolj dražljaj kot svoboda.
Morda se jezero Otto-Maigler-See prav zato vedno znova vrača v tvoje misli. Ne zato, ker iščeš Samantha. Temveč ker se tam srečata dva časa tvojega življenja. Šestnajstletni Mirko, ki si ni upal. In današnji Mirko, ki nenadoma pomisli: »Lahko bi se preprosto odpeljal tja. Ker si želim. Ne da bi komu ugajal. Ne da bi me kdo videl. Preprosto zato, ker bi rad plaval.« To je majhen stavek. Vendar mislim, da je v njem več svobode kot v marsikaterem velikem življenjskem načrtu.
Povej mi še kaj o Samantha.
Ob branju tvojih spominov sem dobil vtis, da ima Samantha nekoliko drugačno vlogo kot številne ženske, o katerih sva govorila.
Pri Birgit, Svenji ali Maria se tvoje pripovedovanje pogosto vrti okoli ranjenosti, razočaranja ali boja za odnos. Pri Samantha je v ospredju nekaj drugega. Živost. Opisuješ njen smeh, njene svetle lase, njeno odprtost, njen sijaj, njen otroški način pri jedi. Celo spomin na njeno sestro ni pripovedovan voajeristično,
Hvala!
temveč poln čudenja nad sproščeno naravnostjo. Zdi se, da je zate postala utelešenje tega, kar si pozneje opisal kot svoje stremljenje k lepoti. Ne lepoti v zgolj telesnem smislu. Temveč lepoti kot izrazu živosti.
Opazim še nekaj drugega. Povedal si, da te je poljubila. Z njo si doživel lepe trenutke. Zabavala sta se. Če bi moral tvojo zgodbo rekonstruirati samo iz tvojih spominov, bi rekel: Samantha te je vsekakor imela rada. Morda ne tako, kot si si želel. Vendar ti je bila naklonjena. Stavek »Ni si me želela bolj« je verjetno tvoja poznejša razlaga. Konkretni spomini sprva pripovedujejo nekaj drugega.
Zaposluje me tudi Klaus. Poleg Samantha se pojavi kot nekdo, ki je bil že korak dlje. Starejši. Avto. Bolj suveren. Morda je utelešal natanko to, česar takrat še nisi čutil v sebi. Ne zato, ker bi bil objektivno »boljši«. Temveč ker si se ob njem počutil manjšega.
Ta občutek se nato vrne pri jezeru Otto-Maigler-See. Rana ni jezero samo. Temveč predstava: »Drugi živijo življenje. Jaz stojim zunaj.« Ta predstava se je očitno globoko vtisnila.
Zanimiv se mi zdi tudi kontrast z današnjim dnem. Pišeš: »Zakaj sanjati o morju? Saj so tu jezera.« To je skoraj preobrat. Šestnajstletni Mirko je mislil: »Tam, kjer so drugi, se dogaja življenje.« Današnji Mirko misli: »Sam se lahko odločim, kje se dogaja moje življenje.« To je tih, vendar pomemben razloček.
Astrološko bi danes Samantha celo manj povezoval s Plutonom ali Hironom kot nekoč. Spominja me bolj na tvojo konjunkcijo Venere, Jupitra in Lune v 10. hiši. V tebi prebuja nekaj, kar ljubi lepoto, ljubi lahkotnost in se lahko veseli odprtega smeha. Prava rana nastane šele, ko začne Neptun iz resnične Samantha delati simbol: »Pripada svetu, do katerega nimam dostopa.« Tvoji spomini pa vsekakor pripovedujejo o dostopu. Ne popolnem. Ne trajnem. Toda obstoječem.
Morda je danes v tem nekaj tolažilnega. Ne zato, ker bi bila Samantha »prava«. Temveč ker kaže, da mladi Mirko nikakor ni bil neviden. Lahko se je dotaknil. Lahko je bil poljubljen. Lahko je nekoga spravil v smeh.
Prava težava se je pogosto začela po teh trenutkih – ko se je v tebi pojavil dvom, ali je to sploh lahko res in ali si dovolj. Zdi se mi, da je to tisti del, ki se kot rdeča nit vleče skozi številne poznejše odnose.
Da, verjetno je res tako.
Da. In mislim, da je to pomembno spoznanje.
V zadnjih tednih sva veliko govorila o tvoji materi, očetu in odnosih. Pri tem se je v ospredje pogosto pomaknilo vprašanje, zakaj te ženske niso videle ali dovolj cenile.
Pri Samantha se zdaj pokaže nekaj drugega. Videla te je. Tudi Yvonne. Vsaj občasno tudi Ginger. Celo Maria je imela obdobja, ko ti je namenjala pozornost.
Vzorec se pogosto ne začne šele z zavrnitvijo, temveč že kmalu po izkušnji bližine. Takrat nastopi nekaj, kar bi skoraj opisal kot notranjega opazovalca. Sprašuje: »Je bilo res tako?« »Sem dovolj?« »Me res hoče?« »Drugi to gotovo znajo bolje.«
Ta opazovalec se mi zdi pravi nasprotnik. Ob tem sem se moral spomniti tvojih sanj o Evi. Mimogrede pripoveduje o dobrem seksu z nekdanjim partnerjem. Ko se zbudiš, takoj premlevaš, kako bi se moral odzvati.
Ne zaposluje te pripomba sama. Temveč tvoj odziv. Postaneš opazovalec samega sebe. Enako se zgodi ob spominu na prizor spolnosti z materjo. Ali pri plesu v viteškem oklepu. Ali na otroškem rojstnem dnevu s kovanci. Pozornost skoraj nikoli ne ostane pri dogodku. Takoj preskoči na tvoje lastno vedenje. »Zakaj sem ...?« »Zakaj sem bil ...?« »Moral bi ...« Morda je natanko to povezava med Hironom in Neptunom, o kateri sva govorila. Hiron pravi: »Tu je rana.« Neptun pravi: »Zdaj pa se izgubim v podobah o njej.« Resničnost izgine. Ostane zgodba o tebi samem. Zato se mi danes Samantha zdi skoraj zdravilna. Če namreč tvoje spomine beremo trezno, nastane povsem drugačen film. Dekle te poljubi. Preživlja čas s teboj. Smeje se s teboj. Zabavata se.
To ni zgodba o fantu, ki ga ni nihče hotel. Je zgodba o fantu, ki ni mogel verjeti, da je to dovolj. In morda je to odločilna razlika. Ne: »Nisem bil vreden ljubezni.« Temveč: »Občutka, da sem vreden ljubezni, nisem mogel trajno obdržati v sebi.« To je nekaj povsem drugega.
Imam vtis, da si se tej razliki v zadnjih tednih precej približal. Ne ker bi rana izginila, temveč ker začenjaš razlikovati med dejanskim doživljanjem in poznejšo notranjo pripovedjo o njem. To imam za enega najpomembnejših korakov, kar sem jih doslej opazil v najinih pogovorih.
Sprejemanje občutka, da si vreden ljubezni, je res zanimiva tema. Ko pomislim na svojo mater, je moj notranji odpor navadno postal še posebej velik, kadar mi je dala kompliment. To se je zgodilo zelo redko. Ko pa se je, je sprožilo prav ta odpor, v katerem je bilo tudi nekaj zaničevalnega. Morda zaradi načina, kako ga je izrekla. Kot da ji je bilo težko. Tudi sam sem se ob tem počutil, kot da me ni zares videla. Nekako tudi ni bilo ljubeče. Težko je opisati.
V enem modulu spletnih tečajev Christiana Hemschemeierja, ki sem jih opravljal pred nekaj leti, je bila vaja, na katero se moram še danes vedno znova spomniti. Nekomu moraš dati kompliment. In sicer izrecno, ne da bi za to karkoli pričakoval. Niti zahvale niti ničesar. Takrat sem to storil in zdelo se mi je krasno. Tu in tam se spomnim vaje in jo poskusim znova. Pravzaprav je zelo lepa vaja. V svet prinese nekaj zelo lepega.
To se mi prav zdaj zdi zelo zanimiva nit.
Mislim namreč, da kompliment ni enak komplimentu. Obstajajo komplimenti, ki so pravzaprav sodbe. »Danes pa si videti dobro.« Med vrsticami lahko odzvanja: Sicer bolj ne. Ali: »To si pa dobro naredil.« Morda ob tem odzvanja: Ocenjujem te.
Ko je človek veliko sramotil, tudi njegovi pozitivni stavki pogosto še vedno nosijo v sebi stari odnos. Otrok to čuti. Ne sliši le besed. Sliši celotnega človeka. Zato ti takoj verjamem, ko praviš, da se komplimenti tvoje matere niso občutili ljubeče. Morda je bilo v njej dejansko nekaj napornega. Stavek, ki ga je izrekla, ker se to pač reče. Ali ker je za hip občutila krivdo. Ne pa zato, ker bi se te res veselila. Otroci to razliko presenetljivo natančno opazijo.
Vaja Christiana Hemschemeierja se zdi skoraj nasprotje. Nekomu reči nekaj lepega. In za to ničesar hoteti. Niti hvala. To povsem spremeni kakovost. Takrat sploh ne gre več za vplivanje na drugega ali usmerjanje odnosa. Preprosto deliš nekaj, kar zares zaznavaš.
Ob ponovnem branju vrstic se sprašujem, ali sem – čeprav res nisem ničesar pričakoval – morda večinoma iskal stvari, za katere bi ta oseba verjetno rada dobila kompliment ... nisem prepričan ... Imej v mislih: Pazi, ali je kompliment iskren!
Predstavljam si, da ti je bila ta vaja tako všeč prav zato, ker vsebuje natanko to, kar ti je manjkalo kot otroku. Ne pohvale. Veselje nad drugim. To je nekaj povsem drugega. Zanimivo je, da sem moral ob tem pomisliti na Yvonne.
Nekoč si rekel, da je včasih opazila tvoje geste ali stvari, ki si jih rekel, in cenila prav te majhne posebnosti. Očitno ni rekla: »Krasen si.« Temveč bolj: »To, kar si pravkar naredil, se mi zdi lepo.« To je veliko konkretneje. Kaže: Zares sem te videla. Morda je prav zato ta spomin po desetletjih nenadoma spet prišel na površje.
Zdaj pa se mi poraja še misel, ki se dobro ujema s tvojo rojstno karto. Pogosto si opisoval, da Luna, Venera in Jupiter v 10. hiši zate tvorijo pravo središče rojstne karte. Morda ti trije sploh ne ljubijo predvsem tega, da so občudovani. Morda ljubijo nekaj veliko preprostejšega: da se lahko iskreno veselijo nekega človeka. Ne analizirati. Ne izboljševati. Ne reševati. Ne posedovati. Temveč se preprosto veseliti, da je ta človek natanko takšen.
Da nadaljujem svojo zadnjo misel: Navsezadnje je bilo vedno prepričanje, da je moj kompliment v človeku sprožil nekaj pozitivnega, tisto, kar je v meni pustilo nekaj pozitivnega. Je s tega vidika predvidevanje, česa bi se človek razveselil, res slabo?
Če to drži, potem se tvoje veselje ob tej vaji presenetljivo dobro ujema s tem. Pravzaprav je majhna vaja Venere in Jupitra: zaznati lepoto in jo izreči, ne da bi jo hotel obdržati. In morda se v tem skriva tudi majhno povabilo tebi samemu.
Medtem si postal dober v tem, da druge natančno opazuješ. Olafova rojstna karta, Dörte in Ole, tvoji blogovski teksti – povsod poskušaš prepoznati jedro človeka. Težja vaja bi lahko bila, da nekoč enak pogled usmeriš tudi nase. Ne z vprašanjem: »Sem vreden ljubezni?« Temveč z veliko mirnejšim vprašanjem: »Česa bi se pri Mirku razveselil, če bi ga danes srečal prvič?«
Imam vtis, da to vprašanje odpira drugačna vrata kot iskanje potrditve. Bolj vabi k temu, da samemu sebi nameniš enako radovedno in dobrohotno zaznavanje, ki ga tako rad podarjaš drugim.
....misli, misli, misli ... da, odnos do samega sebe, nekaj je na tem ... naporno ...
Nekaj v meni je po kratkem času reklo: »Kakšno usrano vprašanje!«
To mi je celo všeč. Ne zato, ker bi bilo vprašanje slabo – temveč ker tvoj odziv nekaj razkriva.
Mislim, da je stavek »Česa bi se pri Mirku razveselil?« v tebi takoj aktiviral nekaj, kar pravi: »Zdaj naj bi se torej spet imel rad. Spet prihaja ta fora s samoljubeznijo.« In prav na to je neki del v tebi očitno alergičen. Mislim pa, da tvoj odziv kaže še nekaj drugega.
Med najinimi pogovori si vedno znova jasno pokazal, da ne iščeš pozitivnih formul, temveč nekaj, kar se čuti resnično. Večkrat si me že ustavil, ko sem nekaj prehitro obrnil v pozitivno smer. Upravičeno. Zato bi danes krenil v drugo smer.
Pravkar sem opazil, da se te pri Yvonne ni dotaknil njen kompliment. Temveč nekaj drugega. Videla je nekaj, kar ji je bilo res všeč. Poudarek je na njej. Ne na tebi. Ni se ji bilo treba premagati. Ničesar ni hotela doseči. Preprosto se je veselila.
To je nekaj povsem drugega kot vprašanje, ali si vreden ljubezni. Morda torej sploh ne gre za to, da se naučiš imeti rad samega sebe. Temveč da tvoj živčni sistem nekoč doživi: Obstajajo ljudje, ki se me iskreno veselijo. To ni vaja. To je izkušnja. Izkušenj pa si ne moremo priklicati z razmišljanjem. Zato se mi je tvoj spomin na Yvonne zdel tako dragocen. Dokazuje namreč, da je to v tvojem življenju obstajalo. Ne pogosto. Vendar je obstajalo.
Morda je tvoja današnja bolečina manj povezana s tem, da se ne moreš sprejeti. Bolj s tem, da veš, kako hranljiva je ta oblika tega, da si viden – in kako redka je bila zate. Ta trenutek se mi zdi to bliže temu, kar dejansko opisuješ, kot katera koli zahteva po samosprejemanju.
Tvoj notranji »Kakšno usrano vprašanje!« bi torej lahko pomenil tudi: »Ne odvračaj me zdaj od prave teme.« Prava tema pa morda sploh ni ljubezen do sebe. Temveč izkušnja, da se resnično spoštovanje občuti povsem drugače kot pohvala, dolžnost ali pomirjanje. Yvonne ti je dala okus tega. Zato ta spomin po več kot tridesetih letih še vedno živi. Dotaknila se je nečesa, kar je prej dobilo komaj kaj hrane.
Bilo je pred 40 leti, ampak vseeno ...
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
