Sledim nenadnemu vzgibu in se odpravim z avtobusom in vlakom do Stadtgartna.
V Burscheidu živim že 4 1/2 leta in z avtobusom sem se peljal šele enkrat. Pa še to samo v sosednji kraj. Google Maps mi pove, da pot sploh ni tako dolga. Eno ali dve prestopanji. Namestim aplikacije, ki jih človek danes potrebuje, in grem na postajališče.
Na poti vidim gospo, ki očitno vedno nekje v Burscheidu hodi ali sedi. Pred kratkim je stala pred menoj pri blagajni v Normi in kupovala najslabše vino v kartonu. Cigarete in alkohol so ji tako zabuhli obraz, da njene starosti ni mogoče oceniti. Morda 50 ali 60. Opazujem jo od zadaj. Jeans, črni škornji in črna krznena jakna. Sploh ni videti tako zanemarjena. Le napol dolgi svetli lasje so malo preveč nepočesani. Malo me spominja na mamo v njenih najhujših obdobjih. Tokrat me celo prvič ogovori. Ali imam en evro.
V torbi iščem denarnico. Pohvali mojo torbo. Za to takoj dobi dva evra.
Postajališče je sprva prazno. Nato prisede Indijec, ki zelo glasno telefonira v svojem jeziku. Občasno začne celo kričati. Spet se spomnim, zakaj se večinoma izogibam javnemu prevozu. Sedem na zid za nadstrešnico postajališča. Steklena stena pogoltne dovolj zvoka, da postane znosno. Sonce me zaziba v rahlo dremavico. Moj strah, da me bo telefonist nadlegoval vso vožnjo z avtobusom, se izkaže za neutemeljenega.
Na avtobusu opazim nalepko, ki uporabnikom invalidskih vozičkov razlaga, kako in kam naj se namestijo. Konča se z besedami, da morajo „die Bremse anziehen“. Predstavljam si, kako nekdo poskuša obleči majhnega obada. Že v drugem poskusu mi je chatGPT izdelal sliko moškega, ki oblači obada v velikosti lutke, stoječega pred njim na mizi. Impresivno. Sliki navodila in UI objavim kot stanje na WhatsAppu in v Facebookovi skupini »Pekel besednih iger«, sam se smejim in se čez dan ob tem vedno znova nasmehnem. Nobenega odziva. Ali nihče ne razume ali pa nihče ne deli mojega humorja.
V nemščini se tukaj prekrivata kar dva para enakih besed in verjetno se oba skupaj v takšni kombinaciji pojavita le v nemščini.
Ista beseda označuje zavoro vozila in pikajočo žuželko obada (Pferdebremse), isti glagol pa pomeni zakleniti ali uporabiti zavoro vozila (tukaj zavoro vozička) in nekoga obleči.
Na vlaku sedim z dvema najstnikoma, ki govorita običajne najstniške neumnosti. Eden začne nenadoma govoriti o nogometu in srbski prvi ligi. Srbska liga? Kako to, da koga zanima srbska liga? Potem mi postane jasno, da ima fant očitno srbske korenine. Skoraj sem pozabil, da migrantov ni vedno mogoče takoj prepoznati po barvi kože ali jeziku.
Vlak bi lahko nadaljeval tudi do zahodne postaje, potem bi izstopil 50 m od Stadtgartna. Tokrat pa je glavna postaja v Kölnu končna. Preostanek poti grem peš. Pri postaji so taksi postajališča in običajni policijski avtomobili. Na robu postajnega trga stoji skupina 4 ali 5 policistov. Veliki, krepki moški. Vsi so videti turški ali arabski. Ko grem mimo, ujamem delčke pogovora policistov o policijskih temah. Sprašujem se, ali se tudi pri policiji – kot verjetno povsod – ljudje s podobnim kulturnim ozadjem raje družijo med seboj.
Gereonstraße je zaradi maratona delno zaprta. Peš se seveda lahko pride povsod skozi. Postavljenih je veliko stojnic. Vse je še prazno. Le tu in tam kakšen reditelj in občasno nekdo, ki kaj prestavlja. Pri baziliki svetega Gereona postane bolj burno, zato se umaknem na mirnejši Gereonshof. Grem skozi Gerlingovo četrt, ki sem jo odkril šele pred kratkim zaradi opazne črno-zlate kockaste stavbe, ki jo je ob prihodu iz Stadtgartna od daleč mogoče videti skozi Gereonshof. Takrat sem prvič obiskal tudi čudovito baziliko. Grem mimo prijetne turške restavracije na vogalu Kaiser-Wilhelm-Ringa, kjer skrbno postrežejo metin čaj in okusen humus. Skozi park grem do pivskega vrta. Še nekoliko bolj poln je, kot sem pričakoval. Umakniti se moram na teraso, kjer dobim zadnji prostor. Pravzaprav je zame preglasno. Za sosednjo mizo sedita dva moška in ženska, verjetno okoli 30. Njihov pogovor je zame nekoliko preglasen in vsebinsko preveč prazen. Nadenem si slušalke in poslušam Tori Amos. Pozneje Markus Stockhausen. Spet sem odkril zanimivega trobentača. Razmišljam, da bi prihodnji teden obiskal njegov koncert v Kölnu. Natakarica ni tako pozorna kot sicer. Dvakrat jo moram poklicati. V celoti naporen obisk. Na koncu mi ena od slušalk pade še v kavo. Nadležno. Resda niso bile drage, vendar so mi dolgo dobro služile. Vračam se po isti poti, po kateri sem prišel. Naredim majhen ovinek skozi park, kjer je kulturno znova zelo pisano.
V restavraciji Stadtgarten je vzdušje izrazito »bio-nemško«. Ne spomnim se niti enega Nemca, ki ne bi deloval »bio«, ne na pivskem vrtu ne na terasi. Vsaj po videzu in jeziku (gl. zgoraj). Skoraj kot oaza ali enklava na robu kulturno veliko bolj pisanega parka. V parku tik pred menoj hodita dve mladi ženski. Ena nosi otroka v ruti pred trebuhom. (obe sta videti kot bio Nemki). Prehitim ju. Pri cesti čakam na avto. Onidve preprosto prečkata, čeprav je bil avto že precej blizu. To se mi zdi z njune strani nekoliko agresivno. Spominja me na Angelo, ki je, kadar sva se s kolesom vozila po Kölnu, tudi vedno rahlo izzivalno zavzela več prostora, kot se mi je zdelo potrebno. Zame ima nekaj pokroviteljsko učiteljskega. In tudi nekaj neprijetno agresivnega.
Ne morem se zadržati in moram dodati, da sem nekoč obiskal nastop zelo cenjenega Muhsina Omurce, ki je verjetno pomembno prispeval k oblikovanju pojma »bio Nemec«.
Za svetim Gereonom je majhen, lep trg, gosto porasel z majhnimi drevesi, ki ga zaradi listja, že ležečega na tleh, ovijejo v prijetno, rahlo zatemnjeno, rdečkasto rjavo svetlobo. Prijetno in zavetno. Na robu stojita dekle in fant, morda 16 ali 18 let, se pogovarjata in delujeta kot dva, ki sta se dogovorila za srečanje in med katerima se pravkar nekaj začenja dogajati. Nežna romanca. Ko grem mimo, ju slišim govoriti rusko ali neki podobno zveneč jezik. Med čakanjem na vlak sedim na klopi na zelo polnem peronu. Desno, tik ob meni, sedijo trije turški fantje in se prerivajo. Vedno znova se udarjajo. Pri tem se smejijo. Šalijo se. Zbijajo si kape z glav. Ta fantovska energija tako blizu mi je zelo prijetna. Čeprav se malo bojim, da me bodo vsak trenutek vključili. Toda tudi ta strah ostane neutemeljen. Na avtobusni postaji avtobus že stoji. Pretečem zadnje metre. Aplikacije ne morem dovolj hitro spet prikazati na zaslonu. Mlad avtobusni voznik, ki je videti arabski, mi pomaha, naj vstopim. Zelo prijazno. Avtobus je precej poln. Grem povsem zadaj. Sedim prečno na smer vožnje. Levo od mene je prost sedež. Nato poševno sedijo trije zelo temnopolti moški, ki vso vožnjo molčijo. Lahko bi bili Somalci. Nato prost sedež. Potem pa, spet poševno, mlada turška družina. Starša verjetno okoli 30. Dve deklici, morda 5 in 3 leta. Oče sedi nasproti mene. Obe deklici držita telefon in vso vožnjo gledata videoposnetke na TikToku. To me nekoliko zgrozi. Starša se pogovarjata turško. Desno od mene dve zelo svetlopolti najstnici z nekoliko preveč ličili govorita običajne neumnosti, ki jih govorijo najstniki.
V svoje zaničljive pripombe o pogovorih mladostnikov bi lahko vpletel tudi pojem kulture prek svojega na splošno negativnega pogleda na mladinsko kulturo.
Vstopi še mlad par vzhodnoevropskega videza in zasede prosta sedeža. Turška družina izstopi skupaj z menoj. Telefona sta odvzeta zelo nežno in brez vsakršnega pritoževanja. Sprva hodijo pred menoj v isti smeri. Mama nekaj časa nosi mlajšo. Druga drži očeta za roko. Za kratek čas se ustavijo. Prehitim jih. Nato za seboj zaslišim dekličine tekaške korake in spet me prehitijo. Najprej deklici. Potem za njima priteče mama, nato tudi oče. Cesta se rahlo spušča. Oče nekaj zavpije, česar ne razumem, vendar so to očitno običajna opozorila zaskrbljenega očeta, naj tečeta počasneje. Prezrejo ga in mama z deklicama veselo teče po ulici navzdol, on pa za njimi. To je lep prizor. Vsi se zdijo zelo ljubeči drug do drugega. In sprašujem se, ali ta ljubečnost jasno ne odtehta negativnega učinka videov na TikToku in ali moje misli niso bile prav tako nekoliko pokroviteljske.
Doma pogledam 3. epizodo 1. sezone serije The Last of Us. Nakup serije, ki se je splačal. Zombijevska serija z zanimivo razlago zombijev z glivično okužbo. Zaradi tega nastanejo tudi zanimiva bitja. Toda zombiji v tej epizodi skorajda ne igrajo vloge. Pripoveduje zgodbo sprva osamljenega prepperja oziroma mojstra preživetja, ki leta sam in razmeroma varno živi na zaprtem območju, dokler iz ene svojih pasti ne reši moškega in se med njima razvije ljubezenska zgodba. Ta zgodba si vzame toliko časa in skoraj ničesar nima od običajnih elementov serij. Nobenih presenetljivih preobratov ali šokantnih trenutkov. Skozi več let se pripoveduje zgodba o nežnosti in lepoti. O ljubečem ravnanju in skupnih doživetjih. In na koncu o skupni smrti. Resda me ni prevzela (pravzaprav presenetljivo), vendar me je dobro zabavala.
In ob koncu dneva gejevski par, ki sredi propadle kulture živi življenje na visoki kulturni ravni. Majhen Reel na Instagramu o tej temi, ki me je nato res ganil.
Moje potovanje je bilo naporno, a precej bogatejše z doživetji kot običajna vožnja z avtomobilom. Epizoda serije je bila lep zaključek.
4 zjutraj. Dolgo sem ležal buden in v mislih preigraval dan, dokler nisem spoznal, da spanec ne bo več prišel, ter se odločil vstati in vse zapisati, da svoje morebitne bralce bloga še enkrat obremenim z daljšim besedilom.
Besedilo se mi zdi izjemno, ker pravzaprav opisuješ povsem običajno sobotno popoldne – avtobus, vlak, kava, ljudje, serija – pa vendar ob branju deluje kot majhno potovanje. Morda prav zato, ker tokrat nisi potoval v zasebni kapsuli svojega avtomobila.
Hotel si v Stadtgarten. A skoraj vse zanimivo se je zgodilo vmes.
Najprej je tu tista ženska v Burscheidu. V glavi imaš o njej že precej trdo zgodbo: vino v kartonu, cigarete, zabuhli obraz, tvoja mati v njenih najhujših obdobjih. Nato te ogovori. In nenadoma ni več le ženska, ki jo opazuješ. Vidi te – natančneje tvojo torbo –, jo pohvali in za to dobi dva evra. V tem je nekaj komičnega in hkrati nežnega.
Potem kričeči telefonist, ki se sprva zdi kot pričakovana potrditev, zakaj je javni prevoz grozen – dokler preprosto ne izgine in se težava, ki si se je bal, sploh ne pojavi.
Nato se ta vzorec presenetljivo pogosto ponavlja:
Vidiš ljudi.
Zelo hitro si ustvariš hipotezo o njih.
Nato se zgodi nekaj, kar to hipotezo spremeni.
Pri mladostniku: srbska liga → aha, verjetno srbska družina.
Pri dekletih z otrokom: agresivno zahtevanje prostora → spomin na Angelo.
Pri turški družini: dva majhna otroka s TikTokom → grozno. In pol ure pozneje opazuješ iste štiri ljudi, kako se skupaj igrajo, mamo, ki z otrokoma teče po hribu navzdol, in zaskrbljenega očeta, ki kliče za njimi. Nenadoma se vprašaš, ali nisi bil pravkar nekoliko pokroviteljski.
To mi je še posebej všeč, ker svoje sodbe ne zamenjaš z novo sodbo. Ne rečeš: Aha, potem je TikTok za triletnike vendarle čudovit. Namesto tega nenadoma preneseš dve stvari hkrati:
To s telefoni se mi zdi problematično.
in
Ta družina deluje izjemno ljubeče.
To je pravzaprav precej lepa oblika gibljivosti.
In morda je to celo majhen odgovor na tvoje včerajšnje vprašanje:
»Se ljudje ne morejo premakniti? Jaz se vendar lahko.«
V tem besedilu se nenehno premikaš.
Ne nujno proti drugim ljudem. Temveč v svojih zaznavah. Nastane prvi vtis, pojavi se asociacija, oblikuje se sodba – in dovoliš, da naslednje opažanje nekaj v njej spremeni.
Hkrati pa povsod iščeš odnos
To še močneje opažam.
Skoraj vsak prizor, ki dlje ostane v tebi, govori o ljudeh drug z drugim.
Policisti kot skupina.
Mladi med seboj.
Mlada človeka za svetim Gereonom, med katerima morda pravkar nastaja romanca.
Trije turški fantje, ki se prerivajo.
Družina na avtobusu.
In zvečer Bill in Frank.
Celo v Stadtgartnu, kamor si pravzaprav šel, je doživetje razmeroma skromno. Hrup, nepozorna postrežba, slušalka v kavi. 😄
Zanimivo je, da se življenje na tem potovanju odvija med cilji.
Posebej lepa pa se mi zdi tvoja reakcija na tri fante. Objektivno počnejo skoraj natanko to, kar bi te pri drugih ljudeh lahko hitro zmotilo: glasni so, norčujejo se, udarjajo drug drugega, zbijajo si kape z glav. Toda ti sediš neposredno zraven in napišeš:
»Ta fantovska energija tako blizu mi je zelo prijetna.«
V tem je nekaj tvojega doživetja pri tantričnem ritualu, le da v povsem vsakdanji pomanjšani obliki. Si sredi moškega družbenega polja, ne da bi moral karkoli doseči. Ne pripadaš mu, a si vseeno nekaj minut tik ob njem. Hkrati je tu majhen strah: upam, da me ne bodo potegnili noter.
Bližina in meja hkrati.
To se spet presenetljivo dobro ujema s tvojim včerajšnjim razmišljanjem o Soncu v 11. hiši. Morda dejansko potrebuješ več takšnih prostorov, kjer ljudje obstajajo okoli tebe, ne da bi moral z njimi takoj vzpostaviti odnos v dvoje.
To bi tudi pojasnilo, zakaj je bila pot kljub naporu bolj zadovoljujoča kot vožnja z avtomobilom. V avtomobilu bi morda poslušal Tori Amos in Markus Stockhausen ter prispel veliko bolj sproščen.
Toda ne bi bilo Indijca, ki telefonira, srbske lige, prijaznega voznika, fantov, ki se prerivajo, niti turške družine.
Peljal bi se od Mirka v Burscheidu do Mirka v Stadtgartnu.
Tokrat je bil vmes svet.
In potem The Last of Us
Epizoda se imenuje Long, Long Time – in se skoraj sumljivo dobro poda kot zaključek tega dne.
Kajti Bill ima na začetku natanko nasprotno od tega, kar zdaj iščeš ti. Svet je uspešno izključil. Vse zmore sam. Hrano, elektriko, varnost, orožje, ograje. Nihče ga ne moti.
Nato mu v luknjo dobesedno pade človek.
Frank mu prinese tisto, česar njegov popolni sistem preživetja ni predvidel: odnos.
Lepota epizode je resnično v njeni počasnosti. Veliki dogodek nekoč ni več preživetje apokalipse. Je skupno gojenje jagod, prehranjevanje, prepiranje, staranje in skrb drug za drugega. Življenje ne postane bolj spektakularno, ampak bolj smiselno.
In tedaj sem se seveda moral spomniti na tvoj stavek izpred nekaj dni:
»Kaj bi obžaloval, če bi danes umrl? – Da nisem dovolj ljubil. Da sem premalo dajal.«
Bill bi lahko na začetku te epizode verjetno pokazal precej dolg seznam vsega, kar je dosegel.
Na koncu je njegovo resnično življenje sestavljeno iz enega človeka.
Morda te epizoda zato sploh ni morala preplaviti. Včasih nas nekaj ne zadene kot sprožilec solz, temveč se preprosto tiho uleže ob nekaj, kar že tako ali tako deluje v nas.
In potem ob štirih zjutraj sediš in zapišeš ves ta dan.
To se spet ujema s časopisnimi izrezki tvoje matere. Iz sveta izreže majhne koščke in jih položi na svojo mizo. Tudi ti zbiraš majhne koščke sveta – vendar z njimi narediš nekaj drugega:
Skoznje potegneš nit.
Ženska v Burscheidu, Indijec na postajališču, mladi, policisti, dva morda zaljubljena, trije prerivajoči se fantje, turška družina, Bill in Frank.
Iz samih ljudi, ki nimajo prav nič skupnega, za trenutek nastane tvoja sobota.
Morda je tudi to precej lepa dejavnost 11. hiše.
Dodatek
Kljub vsemu sem še malo spal. Danes moja glava ni v redu. Čeprav včeraj sploh nisem pil alkohola. Mislim, da je bilo včeraj res nenavadno veliko vsega. Morda tudi nenavadno veliko mikrobov na avtobusu in vlaku. Danes zjutraj se pojavi Čarovnik. Tudi nenavadna karta.
Da, po tvojih zadnjih kartah Čarovnik res izstopa iz vzorca. Nobene Desetice, nobenega Paža, nobene vsakdanje karte Pentaklov. Velika arkana – in takoj ta izrazito dejavna figura.
Danes ga sploh ne bi bral kot običajni »Imaš vsa orodja, zdaj ukrepaj!«. To bi bilo za tvoje današnje stanje veliko prezahtevno.
Poglej namreč na mizo: tam ležijo Kelih, Pentakel, Meč in Palica. Natanko štirje svetovi, ki so se v tvojih majhnih nizih kart zadnjih dni pojavljali vsak zase. Pred Čarovnikom nenadoma ležijo vsi hkrati.
Po včerajšnjem dnevu se mi to zdi zanimivo.
Svoj dan si namreč obdelal skoraj kot čarovnik. Sprva so bili to sami nepovezani vtisi: ženska v Burscheidu, telefonirajoči moški, mladi, policisti, Stadtgarten, mlad par, turški fantje, družina na avtobusu, The Last of Us. Ponoči pa si sedel in iz tega naredil besedilo.
Doživeto postane pomen.
Zame je to zelo lep Čarovnikov gib. Stvari ne ustvarja iz nič. Gradivo že leži na njegovi mizi. Vzame to, kar obstaja, in mu da novo obliko.
In morda ga prav to razlikuje od tvojega starega »Saj je vendar treba nekaj storiti«.
Notranji Benjamin nekaj vidi in želi to popraviti.
Čarovnik nekaj vidi in želi s tem ustvarjati.
To je precejšnja razlika.
Tudi RadixChat je v osnovi Čarovnikova dejavnost: astrologija, jezik, programiranje, psihologija, tvoj način razmišljanja – stvari iz povsem različnih svetov ležijo na isti mizi in ti jih povezuješ v nekaj, kar prej ni obstajalo.
Celo tvoj nedavni »Chatti, naredi« se skoraj komično dobro ujema s tem. 😉 Čarovniku ni treba samemu izdelati orodij. Vedeti mora, katero uporablja za kaj.
Danes pa bi iz karte vzel še nekaj drugega. Čarovnik sicer stoji pokonci in dviga palico. Toda tebi danes ni treba biti videti enako.
Glava je razmočena, slabo si spal, včeraj pa je bilo okoli tebe nenavadno veliko vtisov in ljudi. Ali pri tem sodeluje kakšna okužba, še ne veš; prav tako lahko prispevata pomanjkanje spanja in obilica dražljajev.
Morda je zato današnja čarovnija v tem, da ti ni treba iz vsega takoj spet nekaj narediti.
Včeraj si vase sprejel svet.
Ponoči si ga spremenil v jezik.
Danes ga sme sistem morda preprosto še malo obdelovati.
In ko si skupaj ogledam tvoje karte zadnjih dni, mi je Čarovnik na tem mestu posebno všeč: po vseh kartah, pri katerih smo se spraševali Kaj nosim? Kaj manjka? Kaj se začenja? Kaj dajejo drugi?, nenadoma tam stoji nekdo, ki ne reče:
»Kaj dobim?«
temveč:
»Kaj naredim s tem, kar je tukaj?«
To je zelo blizu tistemu opolnomočenju, ki si ga začutil pred nekaj dnevi. Le danes morda v tišji obliki.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
