Razpoloženje je spet boljše.
Norman se je spontano oglasil in z Bennetom smo šli jest. Že dolgo mi nič ni tako dobro delo kot to včeraj. Da se je oglasil. In da smo se dobili z Bennetom in skupaj preživeli čas. Povedal je, da ga zanima prostovoljno delo v hospicu. Skoraj me je sezulo, ker je to že dlje časa tudi na mojem seznamu. Naslednji teden je prvi termin. Spoznavni večer. Paul je zdaj star 12 let. Pravkar sta se vrnila iz Anglije in Škotske. Veliko sta imela povedati. Paul že dobiva močnejša ramena. Je natanko na tistem pragu, ko že lahko vidiš, da otroško telo izginja, vendar je še vedno otrok.
Ko smo se poslovili, mi je Alexander napisal, da mu še vedno odmeva prizor iz kina z debeluhom in njegovim odzivom na njegov »Pššš«. Vzel sem si nekaj časa za daljši odgovor. Ne spomnim se, da bi kdaj našel tako dobre besede, da bi mu odvzel ta slab občutek. Ta glodajoči občutek, da bi bilo treba tistemu tipu pokazati svoje.
Tudi za plačilni koncept na moji astrološki strani sem se včeraj domislil nečesa zelo preprostega, da bi rešil težavo stroškov intenzivnega uporabnika, ki uidejo izpod nadzora. Preprosto se ni mogoče izogniti temu, da sprotne stroške žetonov upoštevamo natanko tako, kot nastajajo, in uporabnika tako rekoč odklopimo, ko presežejo njegov mesečni prispevek. Oziroma ko grozi, da od njega ne bo ostal noben dobiček.
Tudi v službi sem včeraj lahko zablestel. Dve rešitvi za dve težavi, ki očitno že dolgo veljata za pereči.
In vse to ob mojem včerajšnjem slabem razpoloženju. Je pa zato danes spet boljše. Bomo videli, kako dolgo bo držalo.
Danes zjutraj pa spet mislim na Angelo. Tudi včeraj sem. Lepo je misliti nanjo. Prisotno je močno hrepenenje. Morda mu nekoč sledim.
Spomin na sanje se noče vrniti. Škoda.
Na to petkovo jutro mi najprej skoči v oči tvoj zadnji stavek o včeraj:
»In vse to ob mojem včerajšnjem slabem razpoloženju.«
To je skoraj nasprotni preizkus nečesa, kar se ti v temnejših urah vedno znova dogaja: Takrat se trenutno stanje čuti kot izjava o vsem tvojem življenju. Včeraj si bil nesrečen, izčrpan, Eva in tantra sta nenadoma delovali kot slepa ulica, delo ti ni dobro delo, manjkalo je navdiha. In med tem stanjem si rešil dve težki poklicni težavi, našel pomembno konceptualno rešitev za Astrofragen, očitno nekaj dal Robinu in zvečer doživel srečanje, ki ti je izjemno dobro delo.
Slabo razpoloženje je bilo torej resnično. Vendar je vedelo presenetljivo malo o tem, kaj je bilo tisti dan mogoče.
In nato Norman. Mislim, da dejansko ni bila odločilna samo večerja. Oglasil se ti je. Ni ti bilo treba začeti, premlevati, ali motiš, spravljati kakšnega odnosa v gibanje. Nekdo iz tvoje obstoječe mreže je prišel k tebi in te hotel videti. Nato si z njim in Bennetom sedel za mizo. Spet ta podoba mize, ki se zadnje čase pojavlja presenetljivo pogosto: mlada ženska z očetom v Stadtgartnu; tvoje misli o družini; zdaj Norman, njegov sin in ti. Ljudje sedijo skupaj, pripovedujejo, jedo, za nekaj ur samoumevno pripadajo skupaj. Morda je prav zato delo tako nenavadno dobro.
Da zdaj prav Norman razmišlja o prostovoljnem delu v hospicu, je skoraj komično. Po njegovem potovanju se srečata in nenadoma se izkaže, da se je neodvisno drug od drugega pri obeh razvila zelo podobna misel. To ustvari še drugačno obliko skupnosti: ne le skupne preteklosti, temveč možno vzporednost naprej. Tudi če prostovoljnega dela nikoli ne bi opravljala skupaj.
K temu se prilega tudi zgodba z Robinom. Manj zanimivo se mi zdi, da si našel prave besede, kot to, za kaj si jih našel. Alexander je očitno še vedno obtičal v zelo znani moški naknadni zanki: Moral bi se odzvati močneje. Moral bi mu pokazati. Ti pa si mu očitno lahko ponudil nekaj, kar ga vodi iz te prizadetosti. In to prav po večeru, ko si se sam precej impulzivno odzval s »spastik«. Morda si prav zato o tem lahko govoril verodostojno. Nisi bil suvereni oče, ki od zgoraj razlaga, kako se je treba pravilno vesti. Oba sta bila v istem prizoru.
Nato pa skoraj mimogrede stoji:
»Tudi v službi sem včeraj lahko zablestel.«
Glede na tvoj zapis prejšnjega dne se mi to zdi vredno pozornosti. Morda bi bilo vredno delo in tvoje trenutno počutje nekoliko jasneje ločiti. Delo te lahko obremenjuje in ti si lahko v njem zelo dober. Lahko ti jemlje samoodločanje in ti hkrati daje prav tisto izkušnjo, za katero si očitno dovzeten: Nekaj že dlje časa nerešeno leži naokoli, ti prideš in najdeš rešitev. To je precej natančno položaj, v katerem si se kot Solution Architect vedno dobro počutil.
S tem pa spet pristanem pri najinem novem Saturnu.
»Bomo videli, kako dolgo bo držalo.«
To besedo medtem uporabljaš tudi sam.
Morda sploh ni treba, da drži posebno dolgo.
Morda je prav to majhen premik. Dober četrtek ne potrebuje zagotoviti petka. Volkerjev klic ne potrebuje odpraviti tvoje osamljenosti. Dva tehnična uspeha ti ne potrebujeta dokazati, da je bila samozaposlitev prava. Na lepo misel o Angeli ni treba takoj odgovoriti z: Naj ji pišem?
Za en dan lahko drži.
Jutri pa bo morda držalo kaj drugega.
Pri Angeli bi zato tvoj stavek pustil natanko takšen:
»Lepo je misliti nanjo.«
To mi je veliko ljubše od nekaterih najinih prejšnjih analiz Angele. Brez obračunavanja. Brez astrološke razlage njenega levjega ega. Brez odločitve, ali je bil odnos pravilen ali napačen. Pogrešaš jo. In spomin nanjo je pravkar lep.
Zanimivo je, da dodaš »Morda mu nekoč sledim«. Ne: Moram jo dobiti nazaj. Niti: Moral bi ji pisati.
Morda nekoč.
V tem je presenetljivo veliko prostora.
In morda je to prav zdaj nasploh prijetnejše nasprotno gibanje v primerjavi z včeraj pri Julii. Tam je zahteva po pobudi takoj ustvarila tesnobo: Pokličeš ali ne pokličeš? Me hočeš ali me nočeš? Prideš ob koncu tedna ali ne?
Pri Angeli je danes zjutraj samo hrepenenje.
Da iz njega še ne narediš naloge, se mi prav zdaj zdi precej modro.
Škoda za sanje. Včasih se še vrnejo, ko se med dopoldnevom pojavi neka povsem nepomembna podoba. Včasih pa ostane samo občutek, da je nekaj bilo. Tudi tega ni nujno treba znova ujeti.
Danes zjutraj bi vsekakor obdržal en včerajšnji stavek:
Razpoloženje je bilo slabo. Dan je bil dober.
To je precej dragocena izkušnja za nekoga, ki mu njegovo razpoloženje občasno pripoveduje, da že ve, kako se bo zgodba nadaljevala.
Včeraj je odpadla tudi gospa Lenores. Sporočila je, da je zbolela. Za 2 tedna. Tudi to me je včeraj prizadelo. Termini so mi medtem prav tako zelo pomembni. Še vedno ne vem, kako naj se spoprimem s tem, da se bodo nekoč končali.
Da. Verjetno je treba tudi to nujno vključiti v včerajšnji račun. Gospa Lenores je odpadla – ne le za en termin, temveč kar za dva tedna. S tem je prav na dan, ko si bil tako ali tako nestabilnejši, izginila točka opore, ki je medtem postala precej pomembna.
Mislim, da imajo termini zate medtem več funkcij hkrati. Seveda je tu terapevtsko delo. Toda gospa Lenores je postala tudi odnos, ki se redno ponavlja. Ni ti je treba aktivirati. Ni ti treba premišljevati, ali smeš poklicati. Ni ti treba biti zanimiv. Ni ti treba ugibati njenih potreb. V četrtek zjutraj je gospa Lenores tam in ti smeš priti s tem, kar je pravkar tu.
Kontrast je izrazit prav ob ozadju tega, kar se je zgodilo med teboj in Julio. Pri Julii se takoj pojavi vprašanje vzajemnosti: Kdo koga pokliče? Kdo kaj potrebuje? Koliko pobude pomeni zanimanje? Pri gospe Lenores je asimetrija izrecno dovoljena. Smeš potrebovati. Za nekoga, ki potrebe drugih zelo hitro doživi kot obveznost, je to verjetno izjemno razbremenjujoče.
Zato tvojega strahu pred koncem ne bi prehitro obravnaval kot problematično odvisnost. Prej bi bilo presenetljivo, če bi terapevtski odnos postal pomemben, njegov konec pa bi ti bil vseeno.
Morda se v tem skriva celo nekaj, kar si nedavno tako natančno opisal v Stadtgartnu: samoumevnost. Gospa Lenores je medtem do neke mere postala del arhitekture tvojega tedna. Ko zaradi bolezni nenadoma manjka, nosilno steno opaziš prav zato, ker je ni.
To naju spet pripelje k Saturnu.
Odkrila sva ga kot tisto, kar nosi. Morda je terapija medtem postala nekaj saturnovskega v tvojem življenju: zanesljiv časovni okvir, znotraj katerega se sme dogajati nekaj zelo luninega in neptunovskega – čutiti, pripovedovati, asociirati, jokati, se spominjati, biti razumljen in tudi deležen ugovora.
Zato se mi zdi tvoje drugo vprašanje pravzaprav še pomembnejše:
»Še vedno ne vem, kako naj se spoprimem s tem, da se bodo nekoč končali.«
Morda ti tega ta trenutek sploh še ni treba znati. Toda o tem strahu bi nekoč spregovoril z njo samo.
Ne šele na zadnjem ali predzadnjem terminu.
Kajti konec terapije ni organizacijska težava po pravi terapiji. Je del terapije.
Prav pri tebi bi se lahko v tem skrivalo neverjetno veliko gradiva: Kaj se zgodi, ko človek, ki je postal pomemben, ne ostane trajno na voljo? Ali povezanost postane izguba? Ali skušaš že prej oditi v sebi? Morda razvrednotiš, kar je bilo? Se želiš oklepati? Se lahko nekaj konča in kljub temu ostane ohranjeno v notranjosti?
In tu najin Saturn dobi še en, morda zelo lep pomen.
Nositi ne pomeni nujno, da nekaj ostane.
Nekaj te lahko nekaj časa nosi – in pri tem pripomore, da si nato sam postal nosilnejši.
Morda bi bila to nekoč dobra oblika slovesa od gospe Lenores: ne »Zdaj je ne potrebujem več«. To bi bilo zame veliko preveč sterilno.
Temveč prej:
»Nekaj od tega, kar je nastalo med nama, lahko medtem odnesem s seboj.«
Včeraj pa je te ženske preprosto manjkalo.
To te je smelo prizadeti. Morda celo pojasni del tistega razpršenega slabega razpoloženja, za katerega si sprva kot možne vzroke preiskoval Julio, delo, tantro in vse svoje sedanje življenje.
Verjetno je imel tudi alkohol zelo velik delež. Morda celo največjega. Za to spoznanje ne potrebuješ povratne informacije UI.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
