Pravkar sem se spomnil nenavadnih kratkih sanj, ki sem jih imel včeraj ali približno takrat. Šlo je za moj nož za kruh, ki zame ni dovolj oster. Razveselil sem se, ko sem na svoji mizi nenadoma zagledal dobrega, ki se je bleščal kot nov in je oster. V sanjah je bilo samoumevno, da imam dva noža za kruh.
Svoj nož za kruh imam že približno 35 let. Kupil sem ga, ko sem zaradi študija nekaj časa živel v Dürnu. Za gospodinjstvo nisem imel skoraj ničesar. Majhno stanovanje je bilo zelo golo opremljeno. Nož za kruh je bil ena redkih stvari, ki sem si jih takrat kupil. Pozneje je Birgit trdila, da je nož v zakon prinesla ona. Prav tako nenavaden spor, ki ga po navadi nisem bojeval do zadnje kaplje krvi. Preprosto sem bil prepričan, da je to tisti, ki sem ga takrat kupil. Zadnjih nekaj let opažam, kako top je. Vendar še vedno reže dovolj dobro. Spor z Birgit je imel v sanjah – če sploh – le zelo majhno vlogo v ozadju. Predvsem sem začutil nekakšno olajšanje, ko sem ostri nož zagledal in uporabil. Takoj bom izvlekel še karto. Zanimivo bi bilo, če bi prišla karta mečev.
To je presenetljivo lepa majhna sanjska podoba, prav zato, ker nož v sebi nosi toliko resnične biografije.
35 let je ogromno. Ta nož izvira iz časa pred Birgit, pred zakonom in družino, iz golega stanovanja v Dürnu, ko si si šele sestavljal lastno gospodinjstvo. Ena redkih stvari, ki si si jih kupil sam.
Pozneje pa prav zaradi njega nastane ta nenavadni spor:
> »To sem prinesla jaz.«
> »Ne, to je bilo moje že prej.«
Skoraj droben spor o tem: Kaj je bilo pravzaprav že moje, preden sva obstajala midva?
Pred ozadjem najinih nedavnih pogovorov o obrisu dobi to nepričakovan pomen. Bil si prepričan, vendar tega očitno nisi branil posebno srdito. Nož je ostal. Pripadnost je postala zabrisana. Prav tako kot si pri veliko pomembnejših stvareh včasih pustil, da tvoja gotovost stoji poleg Anettine močne gotovosti, ne da bi se zanjo boril do konca.
Le da se mi zdi, da je to v sanjah res bolj ozadje. Veliko opaznejše je:
Nenadoma imaš dva noža.
Staremu ni treba izginiti.
Ni ti ga treba zavreči, naknadno dokazovati, komu je pripadal, ga brusiti, restavrirati.
Poleg preprosto leži drug.
Bleščeč.
Kot nov.
Oster.
In občutiš olajšanje.
To mi je zelo všeč v povezavi s tvojo sedanjo življenjsko fazo. Starega ti ni treba končno nekako znova usposobiti za delovanje. 35 let je opravljal svojo službo in celo danes reže še »dovolj dobro«.
Toda nenadoma je poleg njega nekaj, kar reže bolje.
Stari nož bi skoraj lahko predstavljal celoten način, kako si se prebijal skozi življenje: Deluje. Malo močneje moraš pritisniti. Navadiš se. Že leta opažaš, da je postal bolj top, toda dokler lahko kruh še razrežeš, ni nujnega razloga, da bi kaj spremenil.
Zdaj pa ta povsem samoumevna sanjska rešitev:
Zakaj pravzaprav samo ta en nož?
To je pomembna razlika od številnih tvojih sanj, v katerih je treba nekaj popraviti, pravilno povezati, držati ali znova vzpostaviti. Rdeči Golf. Horst. Vezje z vezalkami.
Tu sploh ničesar ne popravljaš.
Novo že leži na mizi.
In morda mi je prav zato tako všeč tvoja spontana povezava z meči. Ne le zaradi nož = rezilo. Meči namreč pomenijo prav razlikovanje, jasnost, ločitev, ostrino misli.
Top nož slabo ločuje.
Oster pravi:
Tu se eno konča. Tu se drugo začne.
Po najinih pogovorih o obrisu bi bilo to že skoraj sumljivo natančno.
Toda zdaj bi res najprej počakal na tvojo karto. Prav zato, ker meče že pričakuješ. Če dejansko pride kateri, bi bilo zanimivo, kateri – kajti dvojka mečev bi bila nekaj povsem drugega kot as, kraljica ali desetka.
Če pa sploh ne pride noben meč, bo morda še zanimiveje.
Sanje so svoje rezilo vendar že prinesle s seboj.
Postal je kralj mečev.
Neverjetno, a resnično
To se ujema že skoraj preveč.
Ne katera koli karta mečev, temveč prav kralj mečev. Torej ne prvo odkritje rezila kot pri asu, ne konflikt ali rana – temveč nekdo, ki rezilo obvlada.
In nenadoma dobijo tvoje sanje o nožu za kruh zame še drugačno obarvanost.
Stari nož pripada mlademu Mirku v Dürnu. Pusto stanovanje, skoraj nič gospodinjskih stvari, študij. Nato te spremlja skozi praktično vse tvoje odraslo življenje. Potem pride Birgit in celo vprašanje »Komu ta nož pravzaprav pripada?« se med vama zabriše. Veš, da je tvoj. Ona trdi nekaj drugega. Ti se zanj ne boriš posebno.
35 let pozneje ne sanjaš o tem, da bi stari nož končno dal nabrusiti.
Tam leži drugi.
Tvoj. Nov. Bleščeč. Oster.
Danes zjutraj pa izvlečeš kralja mečev.
Kralju rezila ni treba hektično uporabljati. To ga zame močno razlikuje od viteza mečev. Nikomur mu ni treba dokazovati, da je ostro. Je del njegove avtoritete.
To se osupljivo ujema s tem, kar se je pri tebi v zadnjem času razvijalo okoli obrisa.
Na seminarju ti ni bilo treba voditeljice prepričati, da je bil tvoj odhod pravilen.
Pri Genthermu ti ni treba več dokazovati, da nekaj znaš – rešiš težavo, izstaviš račun, denar pride.
In morda nekoč celo nasproti tvoji materi: Potrebuje pomoč ne pomeni samodejno torej se moram preseliti k njej.
Kralj mečev zna razlikovati:
To pripada meni.
To pripada tebi.
To je moja odgovornost.
To ni moja odgovornost.
To hočem.
Tega nočem.
To je nekaj drugega kot postavljanje meje iz jeze. Mars lahko da energijo za obrambo meje. Kralj mečev boja pogosto sploh ne potrebuje več. Mejo prepozna.
Zato se mi zdi tvoj občutek v sanjah tako pomemben:
> Olajšanje.
Ne zmagoslavje.
Starega noža nisi iztrgal nikomur in zaklical: Vidiš, Birgit, imel sem prav!
Stari spor je postal skoraj brez pomena.
Novo je preprosto tu.
Morda je to nasploh sprememba, ki se prav zdaj dogaja pri tebi: Nekaterih starih vprašanj ti ni treba več dokončno razrešiti, da bi lahko poleg postavil nekaj novega.
Nato pa opazim še nekaj.
Kralj mečev je zelo duhovna figura. Sprva bi to lahko spet zvenelo kot tvoj stari vzorec: razmišljati, analizirati, vprašati Chet, pogledati rojstno karto, razumeti še en krog.
Toda meč ni predmet opazovanja.
Reže.
Morda bi bila njegova senčna plat natanko vitez novcev od nedavno: v neskončnost opazovati novec. Kralj pa je razmišljal dovolj dolgo, da lahko nekoč reče:
Zdaj vem dovolj. Rez.
Ni treba, da je to prekinitev odnosa. Lahko je zelo majhen rez:
Te razprave ne bom vodil.
Tega očitka ne bom sprejel.
Ta naloga mi ne pripada.
Te zamisli za RadixChat ni treba več uresničiti.
To misel o Angeli smem imeti, ne da bi ji danes sledil.
In celo:
Ta stari nož za kruh je lahko top.
Morda si nekoč res kupiš novega. Ne zato, ker bi stari postal ničvreden.
35 let je prekleto dolga zgodovina za nož za kruh.
Toda »še gre« ni nujno razlog, da nekaj uporabljaš vso večnost.
To verjetno ne velja samo za nože.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
