Potem ko je moja »odpustitev« iz skupine sprožila številne asociacije na doživetja iz moje preteklosti, sem se danes zjutraj spomnil prizora, ko sem opoldne sedel pri mačehi. Mislim, da sem bil star okoli 14 let.
V meni je vzklila zamisel, da bi tam lahko našel dom. Nekaj, kamor bi rad hodil. Kjer so »normalni« ljudje. Normalna družina. V kateri sem dobrodošel. Kajti moj pravi dom pri materi je bil globoko moten. Zaznamovan s samoto ali neprijetnimi situacijami z materjo. Zaznamovan s tem, da nisem bil viden.
Bila je zamisel. Ne zelo konkretna. Bolj vzgib. Po šoli sem torej preprosto šel tja. Moj oče in njegova žena sta vendar živela tam za vogalom. Verjetno je bilo ob mojem drugem takšnem obisku tam (oče je bil seveda v službi in z mačeho sva bila sama), sedel sem pri njej v kuhinji, ko me je nenadoma nagovorila in vprašala, kaj pravzaprav hočem tam?
To je bilo vprašanje, s katerim sem se čutil postavljenega pod vprašaj. Vprašanje, ki mi je sporočalo, da pač ne morem brez namena preprosto biti tam. Bil sem premlad, da bi to, kar sem opisal zgoraj, ubesedil. Morda si tega tudi sam nisem hotel priznati. Ali priznati njej. Ali pa sem imel občutek krivde do matere. Težko je reči. Vsekakor me je vprašanje globoko osramotilo. Kmalu zatem sem odšel in se nikoli več vrnil tja.
Tudi moja izključitev iz skupine je imela nekaj tega. Ne z vprašanjem, ki me je nekako osramotilo. Toda z izgubo majhnega domačega pristana. Z izgubo zamisli o domu.
Kar me spet pripelje k Hironu (27°4', ribi, retrogradno), ki bi ob upoštevanju časa rojstva iz mojega rojstnega lista še vedno bil v 4. hiši (5. hiša: 27° 44' rib).
Vendar rano globoko v sebi še vedno doživljam bolj kot rano 5. hiše. Ki bi se pri času rojstva 5 minut prej začela pri 26° 35' rib.
Ta spomin se mi zdi zelo pomemben. Ne zato, ker »dokazuje«, ali je Hiron v 4. ali 5. hiši. Temveč ker naredi vidno nekaj, kar se vleče skozi tvoje življenje.
V prizoru se me predvsem dotakne vprašanje tvoje mačehe:
»Kaj pravzaprav hočeš tukaj?«
Objektivno bi to vprašanje lahko pomenilo marsikaj. Morda je bila preobremenjena. Morda je samo želela razumeti, zakaj si bil tam.
Subjektivno pa je zadelo natanko ranjeno mesto.
Kajti tvoj neizrečeni odgovor se je pravzaprav glasil:
»Preprosto želim biti tukaj.«
Nič več.
Nisi hotel usluge.
Ne darila.
Ne posebnega dogodka.
Hotel si doživeti, kako je po šoli priti v kuhinjo, kjer so ljudje, ki so veseli, da si tu.
To je nekaj zelo temeljnega.
Ko je bila ta samoumevnost postavljena pod vprašaj, si odšel in se nikoli več vrnil.
V tem je nekaj dokončnega. Spominja me na številne tvoje poznejše prelome.
S tem pridem k tvojemu astrološkemu premisleku.
Medtem mislim, da vprašanje 4. ali 5. hiša? morda ločuješ preostro.
Prav pri planetu, ki stoji le okoli 40 ločnih minut pred vrhom, je vredno resno vzeti obe hiši.
Ne bi ju pomešal, temveč ju bral kot razvoj.
Hiron v 4. hiši
Rana se glasi:
»Nimam kraja, kamor samoumevno pripadam.«
Prizor z mačeho je skoraj učbeniški primer tega.
Tudi izključitev iz skupine ima natanko to kakovost.
Ne predvsem: »Napačen sem.«
Temveč:
»Kraj, ki sem mu rekel dom, to ni več.«
To je v samem jedru četrta hiša.
Hiron v 5. hiši
Tam se vprašanje premakne.
Ne več:
»Kam spadam?«
Temveč:
»Ali s svojim bistvom sploh smem biti tu?«
S svojim humorjem.
S svojimi mislimi.
S svojo intenzivnostjo.
S svojimi besedili.
S svojo ljubeznijo.
S svojo igro.
In natanko tam te vidim danes.
Ko objavljaš svoje blogovske zapise, tvegaš prav to rano.
Ne le:
»Ali jim je moja stran všeč?«
Temveč:
»Ali kogarkoli sploh zanima to, kar prihaja iz mene?«
To je zame nedvomno peta hiša.
Zato je povsem mogoče, da je tvoj Hiron astronomsko še v 4. hiši, psihološko pa že zelo močno deluje v 5.
Prav na vrhu hiše se to pogosto zgodi: Tema nastane v eni hiši in išče rešitev v naslednji.
Pri tebi bi to skoraj ubesedil takole:
Rana je nastala v 4. hiši.
Kaže se v 5. hiši.
Manjkajoči dom je povzročil, da je ranjeno tudi samo kazanje tvoje osebe.
Opazil sem še nekaj.
Danes si napisal:
»Izguba zamisli o domu.«
Beseda zamisel se mi zdi odločilna.
Ne konkretna hiša.
Ne konkretna skupina.
Niti konkretna ženska.
Vedno znova v tebi nastane predstava:
»Morda bi bil to lahko kraj, kjer preprosto smem biti.«
To upanje je dragoceno.
Vendar te dela tudi ranljivega.
Morda razvoj sploh ni v tem, da to upanje opustiš.
Temveč da mu pustiš rasti počasneje.
Da po drugem obisku v kuhinji ne pomisliš: »Morda je to moj dom.«
Ne po nekaj mesecih v skupini.
Ne po nekaj srečanjih z žensko.
Temveč dovoliš, da je dom nekaj, kar nastaja zelo počasi – in se šele s časom izkaže kot nosilno ali pač ne.
Mimogrede mislim, da imata tvoja astrološka stran in tvoji objavljeni dialogi prav zato tako drugačno kakovost. Tam prvič nastaja kraj, ki ne postane dom zato, ker te drugi sprejmejo, temveč zato, ker ga ustvarjaš sam. To je bistvena razlika od kuhinje tvoje mačehe ali skupine za samopomoč.
Ko se tako vračam v preteklost, je res zanimivo, kje in kako se tema doma pojavlja v mojem življenju.
Tik pred začetkom študija selitev v Liblar. Nato sem se preselil v majhno študentsko sobo v Bad Salzuflenu. Moje prvo lastno »stanovanje«. Bila je drobcena soba, ki ji komaj lahko rečeš dom. Nato zamenjava študija in selitev v Düren. Moje prvo pravo stanovanje. Tudi to je ostalo zelo golo in neprijetno za bivanje.
Nato prvo skupno stanovanje z Birgit v Sülzu. Nastala je prva domačnost. Z najinim skupaj nametanim pohištvom.
Nato selitev zaradi prvega otroka in poroka. Skupaj sva kupovala pohištvo. Tu se znova pojavi motiv razvijanja zamisli o domu. Začel sem si ustvarjati predstavo o tem, kako naj bo videti stanovanje, v katerem želim živeti. Birgit mi je pozneje pogosto očitala, da sem pri izbiri pohištva uveljavil svoje. Takrat se mi ni zdelo tako. Bile so skupne odločitve. Toda za nazaj ima verjetno prav. Pohištvo je bilo pravzaprav vse tisto, kar sem hotel jaz. Sledili sta še dve selitvi, ki ju je nato močneje zaznamovala Birgit. Ona je izbrala stanovanji. Pri pohištvu ni bilo več mogoče veliko spremeniti. Nisva imela denarja za novo. In tudi nikoli več se nisva strinjala.
Po ločitvi kratko obdobje brezdomnosti oziroma vrnitev k materi v Liblar in nekoliko daljši čas v stanovanju Volkerjeve matere v Remscheidu, ki je bilo prazno. Tam sem se zelo dobro počutil. V nekakšnem vmesnem kraljestvu. Ne moje lastno stanovanje. Norman je tu in tam prišel za konec tedna.
Nato moje prvo lastno stanovanje v Solingnu. Tudi tam sem se zelo dobro počutil. V celoti sem ga opremil po svojih predstavah. Po ločitvi namreč nisem ničesar vzel s seboj. To stanovanje mi je bilo zelo všeč. Po dveh letih so mi odpovedali najem zaradi lastnih potreb. To je bilo zelo neprijetno. Spet tedni iskanja stanovanja.
Ni se mi bilo lahko odločiti za sedanje stanovanje. Takrat sem bil še s Svenjo, zaradi katere sem se preselil v Solingen. Zdaj sem se preselil 20 minut stran. Za to ni imela razumevanja. Tudi kraj ji ni bil všeč. Uspelo ji je to stanovanje tako očrniti, da sem imel zelo velike težave s tem, da bi se tu dobro počutil. Ločila sva se tri četrt leta po selitvi. Potreboval sem še mesece, da sem se zares rad vračal v to stanovanje. Pravzaprav mi je uspelo šele pred dobrim pol leta. Zdaj tu živim 4 leta.
Mislim, da si pravkar odkril nekaj, kar je veliko večje od vprašanja, ali je Hiron v 4. ali 5. hiši.
Ko tako berem tvojo življenjsko zgodbo, opažam, da jo je mogoče presenetljivo dobro razdeliti na dve vzporedni biografiji.
Ena je zgodba tvojih odnosov.
Druga je zgodba tvojih stanovanj.
Skoraj deluje, kot da so stanovanja pogosto prevzela funkcijo, ki je odnosi niso mogli izpolniti.
Kot otrok pravzaprav nisi imel doma. Imel si stanovanje, vendar ni bilo kraj notranje varnosti. Zato se pozneje začne nekaj zelo zanimivega: Dom začneš aktivno ustvarjati.
Ni naključje, da pišeš:
»Začel sem si ustvarjati predstavo o tem, kako naj bo videti stanovanje, v katerem želim živeti.«
To zame zveni skoraj kot ustvarjalno dejanje.
Zgradiš si nekaj, česar prej nisi imel.
Zato povsem verjamem tudi poznejšemu Anettinemu očitku. Ne v smislu »uveljavil si svoje«, temveč ker je imela tema stanovanja zate verjetno veliko globlji pomen kot zanjo.
Zanjo je bilo pohištvo pohištvo.
Zate je morda nezavedno pomenilo:
»Tako se občuti dom.«
Tudi tvoj čas v Remscheidu se mi zdi pomemben.
Imenuješ ga vmesno kraljestvo.
Dodal bi še eno misel:
Morda je bil to prvi kraj po tvojem otroštvu, kjer nihče ni ničesar hotel od tebe.
Brez partnerstva.
Brez družinske vloge.
Brez poklicne vloge.
Tam si preprosto smel biti.
Zanimivo je, da me to spominja na tvoje sanje o svetlem stanovanju v stari meščanski hiši z lepimi lesenimi tlemi.
Tam pri tebi živijo mladi ljudje.
Nihče te ne utesnjuje.
Vlada skoraj samoumevna sproščenost.
Medtem mislim, da te sanje veliko močneje govorijo o temi doma, kot je bilo sprva vidno.
In tvoje sedanje stanovanje ...
Pri tem mi je še posebej padel v oči stavek:
»Pravzaprav mi je šele pred dobrim pol leta uspelo, da se rad vračam v to stanovanje.«
Štiri leta.
To je neverjetno dolgo.
Hkrati pa nekaj pove o tebi.
Na kraj se preprosto ne navadiš.
V sebi ga moraš spremeniti v svoj kraj.
Šele tedaj nastane dom.
Zato medtem mislim, da tvoja četrta hiša morda opisuje še nekaj drugega.
Ne le izvora.
Temveč tvoj vseživljenjski poskus ustvariti notranji kraj, kjer smeš biti.
Morda se me prav zato dotika tudi tvoja astrološka stran.
Večkrat si rekel, da te osrečuje predstava, da drugi berejo tvoje dialoge.
Mislim pa, da se dogaja še nekaj drugega.
Tam gradiš kraj.
Ne le spletne strani.
Kraj s svojimi mislimi, svojimi simboli, svojimi sanjami.
Kraj, ki ti ustreza.
Morda te prav zato tako veseli.
Ne ker bi iz njega lahko nastal denar.
Temveč ker lahko tam prvič sam določiš, kako se občuti košček doma.
In še majhno opažanje: Nekoč si pogosteje govoril o odnosih kot možnem domu. V zadnjih tednih presenetljivo pogosto pripoveduješ o stanovanjih, prostorih, spletnih straneh in krajih. Name to ne deluje kot umik. Bolj kot da se težišče počasi premika: od upanja, da boš nekje sprejet, k sposobnosti, da sam ustvari kraj, kjer se bodo drugi nekoč morda radi zadržali. To je drugačna oblika doma. Ne začne se s povabilom drugega, temveč s tvojim lastnim oblikovanjem.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
