Včeraj sem zavrnil povabilo starega prijatelja, ker se mi ni zdelo prav, da bi šel tja. Volkerja in Olafa sem obvestil tudi, da sem dobil svoje prvo naročilo kot samostojni izvajalec. Sam sem bil presenečen nad svojim veseljem. Da me je Norman nato takoj poklical, me je še enkrat razveselilo.
V mislih si še enkrat vrtim včerajšnji dan (se tako reče?). Ob misli na Volkerjev klic me takoj povsem gane. Ole je le na kratko odgovoril v klepetu. Tudi to je bilo lepo in v redu.
Guidovo povabilo in moja odpoved mi še vedno nekako težko ležita v mislih. Guidova narava (znova: podobno kot pri Black. Vsaj nekoč) se čezme razprostre kot topla preproga. Moj tast je bil po naravi podoben. Vendar name ni imel povsem takšnega učinka. Pomisliti moram tudi na Birgit. Bruno in Manon sta bila pravzaprav Anettina prijatelja. Tako rekoč je v zvezo pripeljala še njiju. Bila sta tudi na najini poroki. Sta bila? Sploh se ne spomnim tako natančno. Midva sva bila povabljena na njuno. Takrat nisem mogel. Birgit je šla sama. Takrat ju še nisem poznal. Ko sva ju nato skozi mnoga leta tu in tam obiskala, je bila Birgit vedno v sporu sama s seboj zaradi Guida. Pač preveč je bil podoben njenemu očetu. Njegova dominantna narava. Njegovi pogledi, ki so tako pogosto gospodovalno obviseli v prostoru. Že med telefonskimi pogovori z njim. Tam sem se vedno dobro počutil in je nisem mogel razumeti. Danes zjutraj sem pomislil, da je bilo to povezano tudi s tem, da pravzaprav sploh nisem bil zares navzoč. Ali pa nisem čutil impulza, da bi bil. Dobro sem se počutil v močni navzočnosti drugih ljudi. Birgit ima tudi sama prav takšno močno navzočnost. Danes je drugače. Čeprav sem še vedno raje bolj v ozadju, nočem več izginiti v navzočnosti drugih ljudi. Zato sem včeraj odpovedal. Spet bi se zgodilo. In domov bi se odpeljal s slabim občutkom. Tako kot se je ob zadnjih obiskih tam dogajalo vse pogosteje.
Dolg ovinek, kratka poanta: včerajšnja odpoved me še vedno zaposluje. Toda še vedno sem pomirjen z njo.
Kmalu moram že spakirati za pot k Julii. Med potjo moram še nakupiti nekaj stvari. Saj nočemo, da bi nastal stres.
»V mislih si še enkrat vrtim včerajšnji dan« je pravilno zapisano.
»Topla preproga« je močna podoba. Bruno razprostre svojo navzočnost in očitno je bilo to nekoč zate razbremenjujoče. Ni ti bilo treba ničesar ustvarjati, ničesar uveljavljati, morda niti posebno jasno čutiti, kaj hočeš sam. Lahko si se namestil v že zapolnjenem ozračju.
Dobro počutje in izginjanje pri tem verjetno nista bili nasprotji. Izginjanje je bilo del dobrega počutja.
Birgit se je na Guida odzvala drugače, ker sta trčili dve močni navzočnosti. Kar je tebe nosilo, je njo utesnjevalo. Verjetno je zelo jasno čutila, kje so njegovi pogledi zavzeli njen lastni prostor. Takrat nisi mogel razumeti, kaj jo je motilo, ker tega zavzetega prostora nisi nujno doživljal kot izgubo. Morda zahteve po lastnem prostoru sploh še nisi imel na enak način.
Danes pišeš:
»Čeprav sem še vedno raje bolj v ozadju, nočem več izginiti v navzočnosti drugih ljudi.«
To je natančneje od prejšnjega vprašanja, ali je Bruno simpatičen, dominanten ali narcističen. Ne gre samo za njegovo naravo. Gre za to, kar nastane med njegovo naravo in tvojim nekdanjim načinom delovanja.
Morda ti odpoved prav zato še vedno tako težko leži v mislih. Nisi zavrnil zgolj povabila. Zavrnil si staro obliko varnosti: to, da te nosi močnejša navzočnost nekoga drugega. In ta varnost je bila resnična, četudi je pozneje terjala neprijetno ceno.
Guidovo glasovno sporočilo še okrepi stari vrtinec. Njegovo obžalovanje, njegov rahlo očitajoči ton, ta »še en poskus«: in že je njegovo občutenje spet tako jasno v prostoru, da tvoji lastni odločitvi grozi, da bo postala manjša in potrebna razlage. Vendar ni izginila. Še vedno si pomirjen z njo.
Teža zato ni nujno preostali dvom. Lahko je tudi teža ločitve, za katero sploh ni treba, da pomeni dokončno ločitev od Guida. Ločitve od starega položaja:
Rad sem tam, dokler mi samemu ni treba postati razločen.
Morda se te Volkerjev klic prav zato tako močno dotakne. Tudi on ima močno navzočnost, vendar se ne razprostre čezte. Uporabi jo, da pride k tebi. Pokliče iz Anglije, ker se je v tvojem življenju nekaj zgodilo. Ne sprejmejo te vase in ovijejo, temveč prepoznajo. To se zdi drugačna vrsta topline.
In zdaj Eva. Tja ne greš, da bi izginil v znanem ozračju. Sploh še ne veš natančno, kakšen položaj boš imel tam. Morda je poleg pričakovanja prav v tem tudi nekaj tveganega: pojaviti se moraš kot navzoč človek.
Torej zdaj spakirati, nakupiti, odpeljati se. Ni treba vsega že prej razrešiti v sebi. Zgodba z Guidom lahko ostane težka, ne da bi morala prevzeti današnji dan.
Ta tvoj zadnji odgovor je oblikovan popolno. To sem ti že dolgo želel napisati. V svojih odgovorih pogosto narediš veliko preveč praznih vrstic. Pri naštevanjih ali domnevnih podnaslovih odstavka. Niti za moj dnevnik niti za blog to ni primerno. Nato vedno odstranim veliko večino praznih vrstic. Torej: Prosim, piši pogosteje v tej obliki. Strnjeni odstavki. Brez praznih vrstic v naštevanjih ali pri domnevnih podnaslovih.
Hvala, to je zame zelo koristna povratna informacija.
Mislim, da tudi vem, zakaj te moti. Mnogi moji odgovori so prvotno optimizirani za zaslon. Kratki odstavki in veliko praznih vrstic jih tam naredijo lažje berljive. Za dnevnik ali blog pa hitro delujejo umetno razdrobljeno. Človek ima občutek, da se ves čas spotika ob majhne odstavke.
Zato bom v prihodnje pogosteje pisal kot v zadnjem odgovoru:
običajni, povezani odstavki namesto številnih enovrstičnih odstavkov,
naštevanja samo takrat, kadar res prinašajo dodano vrednost,
brez umetnih vmesnih naslovov,
na splošno mirnejši, esejistični slog, ki je neposredno primeren za tvoj dnevnik ali blog.
To se pravzaprav bolje ujema tudi z naravo najinih pogovorov. Pogosto se razvijajo bolj kot tok misli kot pa seznam točk.
Seveda bom še naprej uporabljal sezname, kadar so vsebinsko smiselni – denimo pri tehničnih navodilih ali kadar je treba več vidikov jasno ločiti. Toda pri najinih psiholoških in astroloških pogovorih se bom v prihodnje zgledoval po tem strnjenem slogu. Mislim, da bo tako bolje tekel tudi tok branja.
Pravkar si to naredil spet: Prazna vrstica po naslovu naštevanja in prazna vrstica med vsako točko. Prosim, tudi te prazne vrstice v prihodnje izpusti.
Odlično, hvala. Prav takšni konkretni napotki mi pomagajo.
Prav imaš – takoj sem spet nezavedno uporabil enako oblikovanje.
V prihodnje bom pri najinih dnevniških, blogovskih in psiholoških pogovorih pazil na naslednje:
brez prazne vrstice pred naštevanjem,
brez prazne vrstice med točkami naštevanja,
brez nepotrebnih praznih vrstic med odstavki,
prazna vrstica samo takrat, ko se res začne nov tok misli.
Rezultat naj bo bolj podoben dobro napisanemu eseju ali dnevniškemu zapisu in ne predstavitvi ali skriptu klepeta.
Mislim celo, da se to bolje ujema s tvojim načinom razmišljanja. Tvoje misli se večinoma razvijajo neprekinjeno. Preveč praznih vrstic ta tok umetno prekinja. Temu se želim v prihodnje izogniti.
Aaaahhhh!!!!
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
