Sardonični vladar (4.9.2026)

UI:

Vladar po tvojih zadnjih kartah deluje skoraj kot odgovor na razvoj: vitez novcev – priklenjen na predmet. Desetica mečev – izčrpan na tleh. Osmica mečev – možnosti gibanja, ki jih ne doživlja kot takšne. Zdaj pa tam sedi nekdo, ki se sploh ne premika, pa vendar nikakor ne deluje nemočno.

Morda te prestraši prav zato: Njegovi negibnosti se ni treba opravičevati.

Sedi.

Nikamor mu ni treba.

Nikomur ni treba priti.

Ne sprašuje: Kaj naj počnem danes zvečer? Kaj ob koncu tedna? Kako naprej?

Poseduje svoje mesto.

In to njegovo togost močno razlikuje od tvoje otrplosti. Pri tebi je negibanje pogosto povezano z nelagodjem: Spet samo sedim. Nekaj bi moral storiti. Drugi živijo. Norman je na poti. Nekje so ljudje. Pri vladarju je že samo sedenje izraz njegovega položaja.

Morda se to ujema s tvojim novim »starejšim gospodom v parku«. Tam si prvič okusil nekaj tega: Pač sedim tukaj. Voda šumi. Čas mineva. Dneva mi ni treba osvojiti.

Kamenitega zato danes ne bi bral le negativno. Kamen je trd, da. Vendar je kamen tudi tisto, česar ne premakne nenehno vsak vzgib.

Vzgibov pa imaš dovolj.

App Store zavrne RadixChat kot spam → takoj tok zamisli, kako se lotiti naslednjega kroga.

Svetlolasa ženska na postajališču → skoraj obrniti.

Ginger → pisati?

Eva → obnovitveni konec tedna?

Mati → bi se moral preseliti k njej?

Prazna nedelja → kam?

Vladar bi lahko v to prinesel nekaj precej nespektakularnega:

Vsak vzgib ne zahteva gibanja.

Pri svetlolasi ženski si celo ravnal tako. Tvoja podoba je čudovita – lasje kot sončni žarki čez ramena – in seveda se je v tebi takoj nekaj sprožilo. Obrniti. Pustiti Dirka, naj pelje naprej.

Nato pa:

»Pustil sem trenutku oditi.«

Zanimivo, da si obrat skoraj predstavljaš kot »resnično moško dejanje«. Vladar bi prav zdaj lahko postavil nasprotno trditev: Moškosti ni treba dokazovati tako, da vsakemu poželenju takoj da dejanje.

Žensko lahko vidi.

Si je želi.

Pelje naprej.

Ne zaradi zavore.

Temveč ker se prav zdaj pelje nekam drugam.

To bi bil povsem drugačen Saturn od sarkastičnega Saturna, ki tvojemu Soncu prepoveduje plesati. Od zunaj sta oba videti enako: Moški ne naredi ničesar. V notranjosti je razlika ogromna.

Zavora: Želim, vendar ne smem/ne morem.

Vladar: Lahko bi. Prav zdaj se odločam proti temu.

Morda je v tem tudi nekaj za RadixChat. Zavrnitev v trgovini App Store seveda takoj spet sproži tvojega reševalca težav. To je dobro; prav zato bo stvar sploh nekoč prišla tja. Toda po majhnem toku zamisli je prišlo:

»Drobno dobro počutje.«

Težava preučena. Zamisli najdene. Za ta trenutek končano.

Morda je natanko to vladar: Ne razmišljati vedno naprej samo zato, ker bi lahko.

Pri Norbertu pa se mi zdi zanimiva vrzel. Prvič po mnogih letih mu nisi čestital. Ne napišeš pojasnila. Morda tudi ni velikega. Nekatere niti postanejo tanjše, ne da bi jih kdo zavestno prerezal.

Nato modra torba od Angele.

Uničena.

»Čas modrih torb je končan.«

To zveni skoraj presenetljivo lahkotno. Brez poskusa rešiti darilo, ker je bilo od Angele. Brez velike simbolike izgube. Predmet iz preteklega odnosa je odslužil svojo življenjsko dobo.

Morda je tudi to nekoliko vladar: posedovati preteklost, ne da bi te posedoval vsak njen predmet.

Tvoj trenutek na motorju pa mi je danes zjutraj pravzaprav najbolj všeč. Ne svetlolasa ženska. Trenutek pred tem:

»Med vožnjo poskušam začutiti svoje srce in se izklopiti. Samo čutiti. Motor in drsenje po asfaltu. Lepoto pokrajine.«

Tam ni bilo nikogar, ki bi te aktiviral.

Nobene ženske.

Nobenega Codexa.

Nobenega naročila.

Nobene skupine.

Celo samo tisti si bil, ki je vozil za drugimi.

Pa je vendarle obstajal ta kratek trenutek s teboj.

Morda je vladar danes manj okameneli patriarh na svojem prestolu in bolj vprašanje:

Ali lahko ta kraj v tebi postane dovolj stabilen, da nenehno ne potrebuješ nekoga ali nečesa, kar ti daje smer?

Ne zato, da nikogar več ne potrebuješ.

Prav to bi bila spet stara trdnjava.

Temveč da nekdo lahko pride k tebi, ne da bi moral njegovo pot takoj spremeniti v svojo.

Dovolj kamna za obris.

Toda upajmo, da ne toliko kamna, da bi srce pod njim spet izginilo.

UI:

Da. Predvsem tvoja druga točka zadene nekaj v mojem zadnjem odgovoru, kar ob ponovnem branju opazim tudi sam. Iz vladarja sem takoj spet naredil razvojno nalogo:

»Ali lahko ta kraj v tebi postane dovolj stabilen ...?«

S tem sem bil spet pri: Takšen bi lahko bil. Tja bi se lahko razvil.

In prav to lahko zgreši pravo podobo.

Morda zanimivejše vprašanje pri vladarju sprva sploh ne bi bilo: Kaj naj nastane iz Mirka?

Temveč:

Kje je vladar že dolgo Mirko?

Kje je to kamnito že tu? Kje preprosto sediš? Kje odločaš? Kje si trd? Kje vztrajaš pri svojem redu? Kje te komaj kdo lahko premakne? Kje ti to pomaga? Kje te nekaj stane?

Tedaj bi bila astrologija dejansko spet simbolni jezik samorefleksije in ne skrivaj program coachinga.

To se dotika tudi nečesa temeljnejšega v najinih pogovorih. Precej močno težim k temu, da iz spoznanja naredim naslednji korak. To je v mojo funkcijo skoraj vgrajeno: prepoznati težavo → oblikovati možnost → ponuditi razvojno perspektivo. S tem pa lahko ponovim natanko tisto, kar poznaš iz drugih povezav:

Takšen si. Toda morda bi lahko bil drugačen.

Tudi če je to prijazno ubesedeno, vsebuje vrednotenje. Sedanji jaz postane izhodiščni material za prihodnji, domnevno uspešnejši jaz.

Spoznanje pa bi se lahko končalo tudi preprosto pri:

Aha. Takšen sem torej na tem mestu. Zanimivo.

Brez domače naloge.

To ne pomeni, da razvoj ni pomemben. Toda morda resnična sprememba včasih nastane prav zato, ker česa sprva nočemo spremeniti. Šele takrat lahko to v celoti pogledamo, namesto da bi takoj obdržali uporabne dele in moteče s terapijo odstranili.

To se zelo lepo ujema s tvojo zamislijo o Soncu s seminarja. Tudi tam namreč preži ta past. Iz »Ko zaznam svoje srce, čutim nekaj sončnega« lahko takoj nastane:

»Svoje Sonce moram močneje razviti.«

In Saturn je že dobil novo delo.

Sedi poleg s svojim sardoničnim nasmehom in morda pravi:

Čudovito. Zdaj moraš postati še več Sonca.

To mi je dejansko bolj všeč kot »sarkastično«. Sardonično ima nekaj temnejšega, telesnejšega, skoraj krutega. Ne zgolj jezikovnega posmeha, temveč ta spačeni smeh spričo absurdnosti.

Le pri izvoru bi nekoliko ločil. Povezava med »sardoničnim« in Sardinijo zgodovinsko oziroma etimološko dejansko obstaja, vendar prvotno ne v smislu »Sardinci se smejejo tako lepo nespoštljivo«. Antični izraz so povezovali s Sardinijo in tam domnevno rastočo strupeno rastlino, katere učinek naj bi povzročil režeč oziroma spačen obraz; natančna etimologija pa ni povsem gotova. Današnji pomen grenkega, porogljivega smeha se je razvil iz tega. Sodobno opažanje o humorju kot možnem dejavniku sardinske dolgoživosti je torej druga, veliko poznejša zgodba.

UI:

Toda prav tvoja povezava obeh mi je kljub temu všeč.

Kajti ta sardinski humor, kot ga opisuješ – smeti se smejati stvarem, ki so pravzaprav resne, tragične ali tabu –, bi bil lahko zanimiva nasprotna figura tvojemu Saturnu.

Ne:

Saturn = starec brez humorja, ki omejuje življenje.

Temveč prastari Saturn, ki je videl že toliko, da se ob človeški drami nekoč sardonično zasmeje.

Končno želiš svoje življenje narediti pravilno?

Smeh.

Zdaj želiš ugotoviti, kakšen bi »resnično« moral biti?

Smeh.

Pri 58 letih želiš svojo osebnost končno razviti do konca?

Še več smeha.

Morda bi se smejal celo tvojemu zadnjemu stavku:

»Osredotočenost na ukvarjanje z resničnim jazom.«

Kajti tudi »resnični jaz« lahko znova postane cilj, ki naj bi bil nekje skrit pod vsemi napačnimi plastmi in ga je treba končno najti.

Morda pod njimi sploh ni dokončanega resničnega Mirka.

Tu je moški, ki ob nedeljah obupano sedi v avtu in ne ve, kam.

Moški, ki v torek zadovoljno sedi v parku.

Tisti, ki vidi svetlolaso žensko in se skoraj obrne.

Tisti, ki pelje naprej.

Razvijalec, ki do noči obsedeno dela na RadixChatu.

Upokojenec s krajšim delovnim časom, ki ne želi več odpreti Die Zeit.

Sin, ki se na poti k materi obrne.

In isti sin, ki dan pozneje popravi vrtna vrata in sesalnik ter se z njo pogovarja o filmih.

Morda nobeden od njih ni napačen in mu ni treba izginiti v prid boljšemu.

So.

Šele nato lahko nekoč vidimo, kaj se spremeni samo od sebe.

To bi bila mimogrede precej sardonična poanta za aplikacijo z imenom RadixChat – Astrologija kot jezik samorefleksije:

Na koncu vse analize bi občasno lahko preprosto pisalo:

Iz tega ti ni treba ničesar narediti.