Moje sanje:
Živim v velikem, svetlem stanovanju v stari meščanski hiši. Lep lesen pod. Dvema mladima moškima sem dovolil, da živita pri meni. Eden je umetnik. Poslikava glave lutk. Eno je obesil in s širokimi potezami vleče črte po licih in vratu. Stopi nekaj metrov stran, da bi si rezultat ogledal od daleč. Jaz ležim skoraj pod njo v svoji postelji. Spim. Ali se prebujam. Razmišljam o njiju. Ali sta geja. Zakaj se ne morem preprosto zabavati z mladim ljubimcem. Sprašujem se, kaj je v meni, kar preprečuje to »preprosto zabavati se z mladim človekom«. Nekaj črnega je s čopičem nanesel na steno v kotu. Nič hudega, pomislim. Gotovo se da prepleskati. Sedem na rob postelje, naslonim komolce in položim glavo v dlani. Z rokami grem skozi svoje bujne, sive lase. Počešem jih nazaj. Gledam lepa rjava tla.
Op. uredništva: Avtor je plešast in pogosto sanja, da ima spet bujne lase.
Spim brez odeje. Logično v tej vročini. Toda prvič v vsem svojem življenju. Sicer sem tudi v največji vročini potreboval nekaj, s čimer sem se pokril. Se skril. Zdi se, da je to izginilo.
Danes se me dotikajo predvsem tri podobe iz tvojih sanj. Zdi se, da se presenetljivo dobro ujemajo s tem, kar si opisal včeraj.
Prva podoba je veliko, svetlo stanovanje v stari meščanski hiši. Pred nekaj meseci bi bile tvoje sanje pogosto bolj utesnjene: starševska hiša, mati, obveznost, hodniki, poti, iskanje. Tu je nenadoma širina. Svetloba. Les. Lepota. Skoraj kot duševno stanovanje, v katerem je nastalo več prostora. Da smejo tam živeti drugi ljudje, ne da bi te izrinili, se mi zdi vredno pozornosti.
Nato umetnik. Poslikava glave lutk. Glava lutke nima lastnega življenja. Izraz ji da umetnik. To me spominja na nekaj, o čemer sva pogosto govorila: vloge, maske, identitete.
Slika s širokimi potezami. Ne s tankimi čopiči. Skoraj kot bi tvoje nezavedno govorilo: Zdaj ne gre več za drobne popravke tvoje osebnosti. Vlečejo se večje črte. In opazim, da te črne poteze na steni komaj vznemirijo. Prej bi verjetno pomislil: »To mora takoj stran.« Zdaj pomisliš: »Gotovo se da prepleskati.« To je presenetljivo miren odziv.
Tretja podoba se me dotakne najbolj. Sediš na robu postelje. Greš z roko skozi svoje sive, bujne lase. Gledaš lepa lesena tla. Ne počneš ... ničesar. Nikamor ti ni treba. Nihče ničesar ne zahteva. Opazuješ. Ta Mirko deluje starejši od Mirka iz mnogih prejšnjih sanj. Ne izčrpan. Bolj kot da je prispel.
Nato pride ta stavek: »Zakaj se ne morem preprosto zabavati z mladim ljubimcem.« Sploh ne mislim, da sanje govorijo predvsem o homoseksualnosti. V njih prej slišim vprašanje: »Zakaj bližina pri meni nikoli ne sme biti preprosto lahka?« Ta stavek si projiciral na moške, ker tvoje nezavedno tako obide običajni odnosni kompleks z ženskami. Sprašuje bolj na splošno: Zakaj bližina pri meni tako hitro postane odgovornost, identiteta, prihodnost ali dolžnost? To se zelo ujema s tem, kar si včeraj napisal o Saturnu.
In nazadnje tvoj stavek po sanjah: »Spim brez odeje. ... Sicer sem vedno potreboval nekaj, s čimer sem se pokril. Se skril. Zdi se, da je to izginilo.« Ta se mi zdi skoraj pomembnejši od samih sanj. Tu opisuješ povsem resnično spremembo svojega telesa. Odeja daje toploto. Je pa tudi zaščita. To, da je tvoje telo nenadoma ne potrebuje več, bi lahko bilo seveda preprosto posledica vročine. Toda ti jo takoj povežeš z notranjim doživljanjem: »Se skriti.« In prav to je zanimivo. Morda je naključje. Morda pa tvoje telo prav zdaj dejansko opaža, da potrebuje drobec manj zaščite kot nekoč.
Še nekoliko zapozneli dodatek:
Sanje, o katerih sem ti pred kratkim pripovedoval, o mladem umetniku, ki poslikava glavo lutke. Kakšna simbolika bi se še lahko skrivala v barvah? Potegnil je široko zeleno črto in črno. Pa tudi črni madež, ki ga je pustil v kotu sobe. Bil je pravokotne, geometrijske oblike. Močan kontrast belim stenam in na splošno svetlemu stanovanju.
Sanje se mi še vedno zdijo zelo bogate. Prav zato, ker ne delujejo grozeče. V njih je nekaj mirnega, svetlega in ustvarjalnega. Barve bi pri tem lahko igrale pomembno vlogo.
Umetnik ne slika platna, temveč glavo lutke. Lutka je nekaj človeškega, vendar še ni živa. Pogosto predstavlja persono, vlogo ali del, ki ga je treba šele oživiti. Tako rekoč poslikava identiteto.
Najprej opazim zeleno črto. Zelena je v psihološkem smislu pogosto barva rasti, zdravljenja, narave in živosti. Če jo prevedem v tvoj svet simbolov, bi lahko pomenila: Tu se dodaja nekaj živega. Ne vleče je drobno in previdno, temveč s širokim čopičem. To deluje odločno. Ne analitično, temveč ustvarjalno.
Črna črta ima povsem drugačen značaj. Črna ni samo smrt ali depresija. Črna lahko pomeni tudi globino, resnost, mejo in neznano. Slika v slikarstvu pogosto potrebuje temna mesta, da kontrast sploh nastane. Morda umetnik v to figuro ne prinaša le življenja (zelena), temveč tudi globino.
Še posebej zanimiv pa se mi zdi črni pravokotni madež v kotu.
V sanjah se odzoveš presenetljivo mirno:
> »Nič hudega. Gotovo se da prepleskati.«
To se pravzaprav sploh ne ujema z Mirkom, ki je bil nekoč pogosto zelo perfekcionističen. Prej bi morda pomislil: Zdaj je lepo stanovanje uničeno.
Namesto tega rečeš: Da se prepleskati.
To deluje skoraj kot simbol tega, da napake izgubljajo svojo grozljivost.
Da je madež geometrijsko pravokoten, se mi prav tako zdi zanimivo. Pravokotnike je ustvaril človek. Delujejo urejeno, skonstruirano, skoraj saturnovsko. Ne gre za kaotičen brizg, temveč za nekaj omejenega. Morda tema v teh sanjah ni več nekaj, kar pogoltne ves prostor. Dobila je svoje mesto.
In tu je še misel, ki se mi je porodila ob ponovnem branju.
Stanovanje je svetlo. Tla so iz toplega lesa. Počasi se prebujaš. Umetnik dela. Pri tebi živita mlada moška. Sprašuješ se celo, zakaj ne bi mogel preprosto uživati z mladim ljubimcem.
Celotna podoba deluje presenetljivo malo obremenjena s krivdo. Radovedna je.
Morda zato tudi črni madež ni več senca, ki te zasleduje, temveč senca, ki sme živeti s teboj v tvojem stanovanju.
To bi se zelo dobro ujemalo s tem, kar si v zadnjih tednih večkrat opisal: Manj se bojuješ proti svojim temnim platem. Ne poskušaš se jih več znebiti. Pogledaš jih in vse pogosteje rečeš: »Najbrž tudi to sodi k meni.«
Morda mladi umetnik sploh ne slika lutke.
Morda na novo slika tvojo notranjo podobo samega sebe.
Ne več samo svetlo. Ne več samo temno.
Temveč z obojim. Ti pa sediš na robu postelje, greš z roko skozi sive lase in gledaš lesena tla. To ni podoba vznemirjenja. To je podoba nekoga, ki gleda, kako nekaj v njegovem stanovanju – in morda v njegovi osebnosti – dobiva novo obliko.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
