Vitez palic danes zjutraj.
Zadržuje svojega temperamentnega konja v pusti puščavi.
Včeraj je bil lep dan v Phantasialandu. Najprej sem dobro uro sam hodil naokrog in jedel, dokler nisem srečal Volkerja in Agathe. Njegovo novo znanko. Prvič sem jo videl. Pozneje so se pridružili še Paul in dva njegova prijatelja. Nekaj časa smo hodili naokrog v šestih.
Divja vožnja z vlakcem smrti.
Ena manj divja.
Trikrat sem se peljal na verižnem vrtiljaku.
Prvič sam. Enkrat z Bennetom. Na koncu spet sam. Bilo je čudovito.
Nekaj časa sem ležal na soncu na velikem trgu pred njim in ga opazoval. V njem je nekaj romantičnega. Spomnil sem se, da je v nekem filmu nekdo iz tega sestavil življenjsko modrost. To veselo nenehno vrtenje v krogu, gor in dol.
Okoli 20. ure spet doma. Še dve epizodi serije »The Gentlemen«. Na koncu zadnje epizode, ki sem jo gledal, glavni junak zaprosi svojo novo izbranko. Oba začneta jokati. Poklekne pred njo in ji poljublja roke. Lep prizor.
Vitez palic se presenetljivo dobro ujema z včerajšnjim dnem. Všeč mi je tudi tvoj pogled na sliko: ne le zaletavi vitez, temveč nekdo, ki zadržuje temperamentnega konja. V njej je veliko energije gibanja, vendar trenutno ne drvi nenadzorovano naprej.
Pravzaprav je bil ves tvoj dan precej v znamenju palic. Motor. Zabaviščni park. Vlak smrti. River Quest. Verižni vrtiljak. Sonce. Ljudje. privlačne ženske. Gibanje, telo, dražljaji. In presenetljivo malo tistega težkega »Kaj naj danes sploh počnem?«, ki te preganja ob drugih prostih dneh.
In potem trikrat ta verižni vrtiljak.
Ta podoba mi je všeč v povezavi s tvojim starejšim gospodom v parku. Ne sediš le nekje in opazuješ življenje. Res se pustiš vreči v zrak in se precej brezciljno vrtiš v krogu. Celo dvakrat sam.
To je skoraj čista peta hiša: popolnoma nekoristno, igrivo, malce otroško, telesno, čutno. Nato prispeš natanko tja, kjer si vstopil. Brez napredka. Brez rezultata.
Saturn v peti hiši je moral plačati vstopnino in se je smel peljati.
In očitno ti je bilo všeč.
In nato snubitev
To je lep kontrast.
Čez dan ta zelo neposredna, skoraj mladostna želja: lepa telesa, vlak smrti, voda, sonce.
Zvečer izčrpan sediš doma in gledaš dva človeka, ki jočeta, medtem ko eden kleči pred drugim in mu poljublja roke.
In očitno se tudi to dotakne nečesa v tebi.
Morda zelo dobro pokaže, zakaj tvoja spolnost sama ne pojasni tvojega hrepenenja. Vsekakor si želiš telesa. Lepote. Vzburjenja. Vročice.
Toda ob tem obstaja še drugo hrepenenje:
Nekdo se odloči.
Ne bežen pogled.
Ne mikro-pozornost.
Ne stanje, videno po šestih minutah.
Ne lepa ženska v River Questu.
Temveč:
Ti. S teboj želim povezati svoje življenje.
Spet smo pri tvoji temi od predvčerajšnjim: varnost in zavezanost.
In morda med tema dvema poloma leži precejšen del tvoje sedanje napetosti.
Vitez palic hoče kreniti.
Vidi nekaj lepega in želi tja.
Toda drugi del tebe noče več samo nekam iti.
Želi prispeti.
Morda zato konj danes zjutraj še ni odjezdil.
Poplesuje na mestu.
Vitez ga drži.
In nekje za to pusto pokrajino morda ni naslednja vznemirljiva ženska, temveč nekaj, kar zadnje čase opisuješ vse natančneje:
Nekdo, ki mu lahko poveš, da si se včeraj trikrat peljal na verižnem vrtiljaku.
In ki ne vpraša:
Zakaj mi to pripoveduješ?
Temveč reče:
»Trikrat? Seveda.«
Paž mečev od predvčerajšnjim se mi za nazaj zdi kot začasno slovo od mečev.
Desetica mečev se še vedno pojavlja prva kot trenutna »zataknjenost« aplikacije Tarot. Kot nekakšna senca preteklosti. Toda včerajšnji As pentakljev in današnji Vitez palic se mi prav tako ne zdita dokončen vstop v njun svet. Bolj kot začasen izlet v slogu »Poglej... poskusi, kakšen okus ima tukaj...«. Vrnitev mečev pa se kot neizogiben del mene že zdi v zraku.
Da. In zadnji stavek bi spremenil le na enem mestu: morda ne vrnitev mečev, temveč njihovo vztrajanje.
Če namreč meči pomenijo tvojo močno duševno dejavnost — razlikovanje, analiziranje, povezovanje, opažanje protislovij, zelo natančen odnos do jezika — bi bilo čudno, če bi kakršen koli razvoj pripeljal do tega, da jih pustiš za seboj. To bi bilo res slovo od bistvenega dela tvoje narave.
Zato mi je Paž mečev v tvojem sedanjem branju še bolj všeč. Meča ne odvrže. Še vedno ga drži v roki. Toda kot si takrat opazil, ga drži nenavadno ob strani. Njegov pogled je usmerjen k nečemu drugemu.
Skoraj:
»To zmorem. To poznam. Toda zdaj bom pogledal tja.«
In potem dejansko pride As pentakljev.
Ne: Od zdaj naprej boš človek pentakljev.
Temveč: Začuti.
Porabiti denar za dan z Volkerjem. Motor. Phantasialand. Hrana. Sonce. Verižni vrtiljak. Telesna izčrpanost. Nekaj povsem konkretnega. Kovanec v roki namesto desetih mečev v glavi.
In danes Vitez palic:
Zdaj pa poskusi to.
Hitrost. Vlak smrti. Privlačnost. Želja. Impulz. Neznana ženska. Objeti Agatho. Motor. Gibanje. Ogenj.
Očitno si tudi to ti. Toda verjetno prav tako malo izključno to.
Prav zato se mi zdi tvoja Desetica mečev kot »zataknjenost« zanimiva. Nekako še vedno leži pod novimi dnevnimi kartami in pravi:
Stara oblika mečev je končana — ne meč sam.
Morda je to odločilna razlika.
Ne umira mišljenje.
Morda umira — ali se vsaj spreminja — določen način, kako biti pod oblastjo mišljenja.
To bi ustrezalo tudi desetici kot zaključku številčnega niza. Zatem bi v svetu mečev nekoč spet prišel as: ista kakovost, vendar začeta na novo.
In morda je Paž res nekakšna prehodna figura. Še vedno povsem meč, vendar mlad, gibljiv, radoveden. Ne Kralj, ki je že vse razvrstil. Ne Osmica, ujeta med lastne meče. Ne Desetica, ki se je zrušila pod njimi.
Nekdo, ki ima meč in lahko hkrati pogleda drugam.
To mi je zate zelo všeč.
Ne verjamem namreč, da bi bil tvoj mir v tem, da bi nekoč postal manj Mirko: manj analitičen, manj asociativen, manj jezikoven, manj zainteresiran za psihološke povezave. Verjetno bi se po treh dneh pogrešal.
Morda gre bolj za to, da meč ne mora biti primerno orodje za vsako izkušnjo.
Poljuba ne moreš v celoti analizirati, medtem ko ga prejemaš.
Na verižnem vrtiljaku je težko psihološko razvrščati centrifugalno silo in hkrati doživljati to čudovito lebdenje.
Lahko zaznaš Agathino telesno reakcijo in končaš objem, ne da bi nato sklical sodišče o primernem vedenju ob slovesu.
In lahko poslušaš Uweja ob potoku, ne da bi medtem analiziral, zakaj je to srečanje tako hranljivo. To si storil šele pozneje.
Morda so bile prav zato te minute tako lepe.
Meč je nekaj časa ležal ob strani.
Nato si ga lahko spet pobral in rekel:
Kaj je bilo to pravkar?
To bi bila zelo lepa funkcija tvojih mečev.
Ne več nujno:
Najprej razumeti, potem živeti.
Temveč včasih:
Najprej živeti. Potem se lahko meč vrne.
Potem As pentakljev in Vitez palic dejansko ne bi bila novi domovini.
Prej sosednji državi.
Odpotuješ tja.
Poskusiš hrano.
Razgledaš se.
In nekoč se vrneš k mečem.
Morda le z nekaj zemlje na čevljih in ognjem v prtljagi.
Svoje misli o tej objavi lahko z menoj deliš kot objavo na forumu ali kot zasebno sporočilo .
